Medtem ko je bilo o zaprtju šol in posledicah epidemije za osnovnošolce in dijake prelitega ogromno črnila, se o študentski populaciji ni slišalo skoraj nič. A mladi odrasli niso obupni zabušanti, ki jim praktično že enoletno delo prek računalnika stran od sveta ustreza, pač pa so obupani in izgoreli. Občutek imajo, da so k omejevanju covida-19 prispevali po svojih najboljših močeh, potrpežljivo in brez ugovarjanja, a za to plačali visoko ceno - ostali so popolnoma prezrti, mnogi pa tudi v najrazličnejših stiskah.
Delodajalci so najprej odslovili ravno njih, poleg tega so se morali, ker so se fakultete in študentski domovi zaprli čez noč, vrniti v svoje otroške sobe, marsikdo v napeto družinsko okolje, brez ustrezne tehnologije, potrebne za študij na daljavo. Na poti v samostojnost so bili nedvomno prisiljeni stopiti velik korak nazaj z zavedanjem, da življenje beži mimo njih in da izgubljajo ne le znanje, ampak zlasti zamujajo občutke (prve) ljubezni, nova prijateljstva ali širjenje obzorja, ne nazadnje pa, kot se je izrazila ena od študentk, občutek, kako je diplomo dobiti od dekana namesto od poštarja.
Skrb zbujajoče je, da popuščajo tudi najbolj motivirani študentje iz urejenih okolij, kar že nekaj časa opažajo tudi profesorji. Mnogi študentje ne najdejo razloga, da bi zjutraj vstali iz postelje, so nespečni, anksiozni, preveč jih že posega po alkoholu in drogah. Zlasti tisti iz manjših krajev so se v kombinaciji omejitve prehajanja občin in policijske ure počutili kot v zaporu. Najhuje je gotovo študentom prvih letnikov, ki niso še niti okusili študentskega življenja, ali erasmovcem, ki tu, namesto da bi spoznavali novo kulturo, z izjemo druženj v parku večinoma ždijo v sobah. Na posebno ranljive študente s posebnim statusom pa tako ne pomisli nihče. Še zlasti tragično je, da morajo tisti, ki se vendarle odločijo poiskati strokovno pomoč, nanjo večinoma dolgo čakati.
Študentska populacija se je v teh dneh, ko je začela govoriti o svojih stiskah, naposlušala očitkov, da je nesposobna upreti se. A študenti pravijo, da so verjeli, da bo bolje, in da nimajo pravice pritoževati se, zlasti če so doma tudi učenci in dijaki. Ne nazadnje so, z izjemo ljubljanskega rektorja, ves čas tiho tudi univerze, vztrajajoče le pri retoriki uspešne selitve v virtualni svet. To je po svoje razumljivo. Živimo v časih, ko je že opozarjanje na probleme hitro dojeto kot zanikanje novega koronavirusa ali celo znanosti, kar je za univerzo kakopak nesprejemljiva pozicija. A študentje so te dni rekli: "Dovolj!" Pri nekaterih med njimi je eno od iskric zanetila mariborska profesorica, ko jih je vprašala: "Kako ste?". To je otopele študente spravilo v jok, hkrati pa ozavestilo in družbeno angažiralo. Raziskava NIJZ, ki je razgrnila razsežnosti študentskih stisk, jim je dala le še dodaten zagon. Odzvati so se že morali tudi odločevalci, čeprav je pot do odprtja predavalnic še dolga.
