Kar in kakor za koga

Za začetek novega glasbenega cikla na svojčas rednem (a za koncerte morda ne najbolj idealnem) prizorišču glasbenih dogodkov je bil sredin glasbeni performans (Od)zven trenutka v osrednjem družabnem prostoru mariborske Kible kar presenetljivo dobro obiskan. Cikel Jutri, ki ga pripravlja Društvo za sodobno umetnost X-OP, sta s prvim skupnim nastopom odprla prekmurska vokalistka in raziskovalka zvoka Alja Petric (po izobrazbi sicer arhitektka) in znani mariborski (etno)jazzovski pihalec Vasko Atanasovski. Nastop se je začel s kake pol ure zamude - iz obzirnosti do prireditve v veliki dvorani Narodnega doma, torej etažo višje v isti stavbi. Vsaj gongi, pomemben del instrumentarija Petriceve, imajo namreč izredno prodoren zven.
Pa ne le prodoren. Precej razširjeno je prepričanje, da njihov zvok intenzivno in blagodejno deluje na telo tako preko čutila sluha kot preko resonance z organi in tkivi. Kakorkoli, skupaj z zvenečimi posodami, tolkali in drugimi zvočili ter posebnimi vokalnimi tehnikami v marsikateri tradicionalni skupnosti (predvsem Vzhoda) ter med šamani in njihovimi obiskovalci že od nekdaj veljajo za nekaj potencialno zdravilnega. Z marsikdaj nekritičnim povzemanjem ter njuejdževsko modificiranim in komercializiranim posnemanjem starih modrosti, duhovnih in ezoteričnih praks pa so vse bolj kurantno blago tudi na Zahodu. Ali res pomagajo kaj bolj od učinka placeba, bo morda nekoč odgovorila resna oficialna znanost (ki ji bodo verniki seveda verjeli le toliko, kolikor bo potrjevala njihova prepričanja). A že samo zvočenje je dovolj zanimivo in tudi (vsaj) potencialno estetsko, da ga je moč spremljati tudi zgolj in samo kot glasbo na sebi ali pač kot čutno svetenje njene ideje, ki najbrž ne potrebuje posebne racionalne razlage. Psihični učinki ritmičnega ponavljanja zvočnih obrazcev, tako običajni v ritualnih praksah prvinskih kultur in ljudstev, so znani. Delujejo pa tako skozi nezavedno kontemplacijo ali celo ekstazo kot s povsem racionalno ozaveščeno analitično razlago - slednje je na primer pogosto v sodobnem glasbenem minimalizmu.
Petriceva tovrstne učinke zvočenja v živo še stopnjuje z med samim nastopom nasnetimi ponavljajočimi in prepletajočimi se zvočnimi zankami in bolj ali manj intenzivno elektronsko modificiranimi vzorci. Atanasovski (pred tem so kot gostje v projektu že sodelovali drugi, predvsem jazzovski glasbeniki) s svojimi saksofoni, klarinetom in prečno flavto (pa tudi nekaj diskretne elektronske podpore) skozi sprotno improvizacijo harmonično dopolnjuje kompleksno glasbeno doživetje, ki ga je seveda mogoče vsrkati tudi globoko spiritualno, celo kot nekaj, kar te (sp)odnese v svojevrsten trans, a predvsem kot zaokroženo umetniško celoto. Manjšino obiskovalcev je navdalo celo z razposajeno plesno razigranostjo - žal pa so s tem nekoliko zmotili poglobljeno zbranost večine.