V poetičnem beneškem vodniku po obalah izgubljenih nobelovca Josepha Brodskega beremo: "… minilo je kar nekaj lun, ko je dolar veljal 870 lir, svet bil za dve milijardi duš lažji, Benetke pa v času pusta zapuščene. Prihajali so le zaljubljenci v čarobno kamnito čipko na hrastovih koleh; uživali so v gluhi tišini samotnih uličic in trgov, prisluhnili skrivnostnim pljuskom ujetega morja. Te idile je za vekomaj konec, od novega leta do pepelnice zimske Benetke pokajo po šivih v pisanih lučeh in hrupu."
Grande finale
Seveda obstaja še najvišja kategorija karnevalske zabave, kamor prideš le po vezah, znanstvih in z vabili ali priporočili. Zelo je cenjen tradicionalni dožev ples (samo za vstopnico je treba odšteti 2500 evrov) v imenitni palači Pisani-Moretta ob Velikem kanalu. Še več je imenitnih in diskretnih prirediteljev, ki ponujajo od žlahtne baročne glasbe v živo do sofisticiranega striptiza v neuradnem delu. Če prištejemo še vse potrebno in nepotrebno za nepozaben dogodek, se spet nabere več tisočakov. A Benetke ponujajo ekskluzivne dogodke, nostalgijo in pustolovščine še za več deset ali sto tisoč evrov. Družba je res pisana – iz Rusije, Francije, Južne Amerike, tudi Kitajske ali iz Emiratov. Mnogi menijo, da so Benetke privid. Prave Benetke so drugačne od podobe za turiste z nahrbtniki in fotoaparati s trgov in uličic ali iz dvanajstega nadstropja plavajočega hotela, ki počasi pluje vzdolž obale.
Na pepelnico bo prešel v valentinovo
Neuradno poteka beneški karneval, Carnevale di Venezia 2018, že od 27. januarja, ožji festivalski program pa bo med 7. in 13. februarjem in na pepelnico bo prešel v valentinovo. Če je valček izraz nostalgije, svetobolja za minulimi zlatimi časi, je letošnji osnovni moto beneškega karnevala cirkuška umetnost. Massimo Checchetto, scenograf gledališča La Fenice, je na Markovem trgu po zgledu Fellinijevega filma zgradil ogromen cirkuški šotor.
Razpeli in zažgali orjaško slamnato lutko
Nekoč je bil najpomembnejši tolsti četrtek pred pepelnico, takrat so Benečani s prebivalci otočkov v laguni praznovali zmago nad velikim tekmecem Oglejem. Po križarskem osvajanju (ropanju Bizanca in vzhodnega Sredozemlja) je del srednje Evrope prek Benetk in Balkana prevzel mnoge orientalske kulturne oblike in vsebine, ki so jih strnili v pojem "a la turca". Mladeniči iz lagun so plesali tudi stilizirane arabske plese, v mesto so drli z vseh koncev in se spretno vzpenjali na človeške piramide. Na Malem Markovem trgu in vzdolž Obale sužnjev so mimo doževe palače in svinčenih ječ prižigali ognje, pod zvonikom Markove cerkve so gledališke družine igrale vedno nove igre v tradicionalnih kostumih in maskah. Nadvse priljubljene so bile loterije in tombole (kazino je izumil Casanova), padarji so ponujali skrivnostne, opojne napitke in čudežna zdravila, nastopali so akrobati in zveri.
In spet skok v digitalno dobo
Danes slavijo angelov let. Manj znani dogodek iz virtualne teroristične sedanjosti morda pojasnjuje, zakaj so po padcu Serenissime najprej Francozi in nato še Avstrijci prepovedali karneval, ki je bil dejansko že vseskozi trn v peti oblastem. V 18. in še bolj v 19. stoletju (v času nastajanja nacionalne države) je postal nevarno politično sredstvo za spremembe. Benetke so neslavno končale v ekonomskem propadu in bile menda prvo bombardirano mesto na svetu. Ob neuspešnem obleganju neposlušnega mesta na vodi je vojno novost z eksplodirajočimi baloni brez večjih posledic preizkusil sam feldmaršal Radetzky.
Ob zadnjih evropskih volitvah so borci ekstremistične skupine L'Allianza za neodvisno Benečijo načrtovali pustno pustolovščino. Predelali so bager v majhen tank, ga opremili z 12-milimetrskim topom in ga skušali pretihotapiti na Markov trg. Karabinjerji so prijeli 24 terorističnih zarotnikov, ki so hoteli izklicati neodvisnost nove beneške republike, zgledovali so se po gibanju Serenissima, ki je leta 1997 simbolično trg tudi zavzelo. Tokrat so našli precej orožja od somišljenikov v Lombardiji, Piemontu in na Sardiniji, pretihotapljeno pa naj bi bilo iz Albanije. Vstajniki so v prijateljskih deželah, najprej v Srbiji in Švici, načrtovali ambasade severne republike.
Večna rdeča nit uporništva
Da so veliki karnevali le spektakel za obiskovalce, ne velja. Tudi sloviti beneški, od nas le skok čez morje oziroma okoli zaliva, kamor se vsako leto, predvsem z avtobusi, odpravi veliko Slovencev, je širši fenomen. Benečani na njem komaj sodelujejo, tradicijo, namišljeno in potvorjeno, uprizarjajo za obiskovalce, a v njej je vsekakor moč prepoznati rdečo nit uporništva, potrebe po skrivanju bistva, fenomen drugega jaza in drugačne družbe, stilizirane beneške maske (p)ostajajo brezčasne. Beneški pust je nedvomno eden najbolj znanih krščanskih karnevalov – v svoji baročni zasnovi magičen in mističen hkrati, za nekaj ugibanja je poskrbel njegov letošnji moto Zadnji valček v Benetkah.
Njegova zgodovina se prične v 12. stoletju, že prva doba je bila divje razuzdana. V marsičem se pokriva s poltisočletno zgodovino Markove republike, ki jo je v letu 1797 končal osvajalec Napoleon. Veliki Markov trg je razglasil za najlepši evropski salon na prostem, a karneval prepovedal. Po nemirnih letih od 1797 do 1815 so enako ravnali Avstrijci, ki jim je pripadla beneška dežela, vključno z našo Istro.
Od mrtvih je pust vstal šele leta 1976 in pod akademskim vodstvom doživel obetavno renesanso z olepšano in idealizirano pustno tradicijo, ko so izhajali iz romantične predstave o preteklosti, času in ljudeh. Veliko je k temu pripomogel znani filmar Federico Fellini z gledališčnikom Mauriziem Scaparrom, snovalcem lutk in mask Guerrinom Lovatom in drugimi umetniki pri nastajanju filma Casanova. Z umetniškim bienalom leta 1979 so priložnost zaznali mestni hotelirji in gastronomi. Benetke so dobile svojo zimsko turistično posebnost in znamenitost. Svoje so prispevali študentje in profesorji beneške univerze – obudili so prireditve in predstave renesančne commedie dell'arte in Goldonija. Likovna zasnova je izhajala iz preproste stilizirane maske, črno-bele baute, ki jo je v popotniškem dnevniku omenjal že Goethe.
Od commedie dell'arte do terre ferme
Zimske Benetke postrežejo bodisi z zlatim soncem, nemalokrat gluhim rosenjem ali dežjem, celo snegom, pogosto pa s trdovratno meglo in visokim plimovanjem (znamenita acqua alta).
Uradni karneval je desetdnevni, z dogodki prenapolnjen kulturni festival, ko skušajo mesto vrniti v namišljeno dobo rokokoja, v beneško galantno dobo iz časov Casanove, Vivaldija, Tiepola in Goldonija. Pozoren obiskovalec lahko zasluti stari karneval, ki po slavi ni dosegal rimskega in neapeljskega ali sicilskega pusta. Danes imajo Benetke prednost, saj jih vsa stoletja obdaja izjemna, verjetno idealna kulisa za romantično, a tudi objestno in opolzko zabavo od skritih pozabljenih kotičkov do razkošnih prireditev za marmornatimi pročelji gosposkih palač.
Gneča maskiranih in začudenih opazovalcev jemlje dih, pomeša se v globalizirani različnosti, od kitajske plastike s kostumi in maskami iz gledaliških depojev do garderobe najrazličnejših ponudnikov. Beneške maske so povzete po renesančnih likih (harlekin, kolombina, kapitan, brigela), v stoletjih so se prepletle s tradicijo mask iz beneškega zaledja, tako imenovane terre ferme.
Bo novodobna zbeganost tradicija postala?
Še pred leti so posebni vlaki z obiskovalci, ki so se že v kupejih prelevili v bogate maske, vozili iz vseh koncev Italije, tudi s skrajnega juga škornja. Krize in globalizacija so opravile svoje, danes njihovo tradicijo prevzemajo klubi navdušencev iz Avstrije, Švice, Nemčije in Francije, tudi število naših obiskovalcev menda še narašča.
Najstarejši karnevalski dokument je iz leta 1286. Karneval je postal pomemben družbeni in družabni ventil posameznikom in množicam. Maske so bile sicer uradno dovoljene le v pustnem času, a so Benečani radi segali po njih na raznih slavjih med letom, le ob cerkvenih praznikih so bile izrecno prepovedane. Vse sloje, od plemičev do potepuhov in revežev, so varovale pred radovednostjo, pri prešuštvu, upnike pred dolžniki, dopuščale so veliko svobodo, skrile starost in spol, tudi nagnjenja.
V našem času nastaja, se rojeva nek nov karneval, morda celo v podobno zarotniškem in skrivnostnem vretju kot pred stoletji. Bogati še nosijo baročna oblačila ali iščejo fantazijska, zabavno se je skriti za pozlačene maske in pod umetelne lasulje. Imenitna oprava lahko stane več tisoč evrov, celo preprosti sposojeni kostumi dnevno med 300 in 800 evri. Najcenejši (20 evrov) so seveda kostumi iz poliestra in kitajski trirogeljniki v trafikah. Na vogalih ponujajo kuhano vino, še pustni krofi se najdejo, razvijata se precej preprosta dramaturgija in dinamika pošastne globalizirane potrošniške orgije. Domačini se skrijejo.
S pustom se da zaslužiti. Obubožani stari potomci beneških plemičev so končno odkrili, kako unovčiti razpadajoče in propadajoče domove. Razmočena pritličja ostajajo pošastno prazna, večerje z lakaji v skrivnostnem soju sveč, naključna srečanja tujcev iz različnih koncev sveta in plesi so v nadstropjih. Takšna stara palača sprejme kakšnih dvesto gostov, ki plačajo stotaka ali več na osebo. Izračunajte. Očarani in začarani obiskovalci pustnih Benetk se prepustijo domišljiji preteklosti in proti jutru izginejo v noč. Grešno dragi in čarobni zgodovinski hoteli, ki jih v Benetkah res ne manjka, ponujajo prav vse in še več iz repertoarja sladokusca Casanove.
Benetke za vekomaj! Po drugi svetovni vojni je bilo staro mesto zanemarjeno, pozabljeno – širile so se in rasle petrokemične industrijske pošasti v laguni, tovorno pristanišče, ladjedelnica. Nazadnje je prišlo do velikega turističnega preporoda, prihajali so milijoni z vseh celin, ki so pričeli spreminjati podobo in vsebino mesta. Danes obišče Benetke do 23 milijonov tujcev na leto, avtohtono prebivalstvo je padlo s 150 ob koncu druge svetovne vojne na 55 tisoč duš. Il carnevale e andato …?
