Krst pri Savici. Lepi janičar. Doberdob. Gadje gnezdo. Tovarišija. Menuet za kitaro. Matej Bor. Karel Destovnik - Kajuh. Ivo Brnčić. Na svoji zemlji. Dolina miru. Balada o trobenti in oblaku. Ne joči, Peter. In zdaj še Človek ni zver. Tisti (prvi) slovenski etno rock album, ki se je lotil vojne tematike. Ne šprica kri. Šprica (ne)morala.
Katalena se je lotila vojne, kdo pa drug. Ampak to ni, ne more biti veseljaška Katalena. Toliko jarkov, blata, gnitja, vpitja. Rdečih oblakov. Čakanja. Upanja. Žalosti. Boštjan Narat je tako odprl svojo kitaro, da imamo v Oj, ta soldaški boben zdaj skoraj naš War Pigs (Black Sabbath) in naš One (Metallica). V naslovni skladbi, kjer Polona Janežič prastrica Iva Brnčića, ki že v Čutim krvi utrip vključi Frederica Chopina, uglasbi na klavirske tipke, umre svet; v Ne vem, kako ti je ime umre človek v človeku.
Zver tega ne počne s sadističnim užitkom
Ampak kako po vsem, kar ponuja sedmi studijski album, človek ni zver? "Naslov, ki ima dodan verz (ki mori na skrivaj, op. a.) in zaključi pomensko celoto, puščamo ambivalentno odprt. Ravno zaradi tega, da bo poslušalec lahko prepoznal, kar smo želeli povedati. Ne želimo pa povedati, da je zver hujša od človeka, temveč da je človek gotovo bolj zverinski od same zveri. Ker svojo zverinskost politizira in jo prikriva z lažnim domoljubjem in nacionalističnimi diskurzi. Zato je zver dosti bolj nedolžna v naslovu kot človek sam. Olajševalna okoliščina zveri je, da tega nikoli ne počne s sadističnim užitkom."
Če sem malo banalen, bila je izjemno dobra ideja za te slabe čase
Herojev ni
Na plošči so trije "standardi": Oblaki so rdeči, Travnički so zeleni, Kje so tiste stezice. Priredbe so zelo radikalne, eksperimentalne, sveže. Za Mihelič Syeda so številni aranžmaji pesmi Oblaki so rdeči absolutno preveč veseli. "Temačna pesem je, ne moreš je dati na bosso novo, kar se je že zgodilo. Še najbolj standardna je Oj, ta soldaški boben, ki je absolutno molovski komad."
Osebnih izkušenj z vojaščino nimajo. Peterica fantov iz Katalene ni služila vojske, le Boštjan Gombač je igral v Slovenski vojski. "Ko smo podaljšali absolventski staž, je bilo takrat nekaj najlepšega. Zdaj mi je pa morda malo žal, da tega nisem dal skozi. Ravno zaradi navedenega je to izrazito generacijska plošča."
Sede ali stoje? Igramo se z!
Da si Katalena želi, da bi ljudje na koncertih sedeli, ni enotno mnenje v bandu. Mihelič Syed je bolj naklonjen stoječi publiki, s Človek ni zver bo izziv še večji. Sploh zato, ker (se) radi igrajo. "Namreč vedno, ko na koncertu rečemo 'Dober večer, smo Katalena, prihajamo iz Ljubljane in igramo slovensko ljudsko glasbo', bi morali dodati 'igramo se z ...'. Boštjan Narat je dobro rekel, da ne poustvarjamo, temveč stopamo v dialog s slovensko ljudsko glasbo."
Brez aplavza
Na plošči, ki so jo večji del posneli v petih decembrskih dneh, so se ukvarjali veliko tudi s himničnimi napevi. "Sam sem se precej ukvarjal z rudimentarnimi, banalnimi rockerskimi vzorci. Oj, ta soldaški boben je primitivno narejen komad, zelo sem se trudil, da bi bil bazično rockerski. Saj to je osnovna podstat: Katalena je rockovski band."
Ampak ravno za konflikt z njihovo lastno podstatjo gre. To je, ko gresta skozi "katalenasti" Fantje se zbirajo in Travnički, res "težka" Katalena. Ostra, kruta. V Klubu KGB so novembra zaigrali tudi nov material: preskok je bil, milo rečeno, brutalen. "Sam sem ponosen na radikalno ekstremen skok iz Enci benci Katalenci, veseljaško neobremenjene otroške plošče, v nekaj pomensko 'malo' težjega. Ponosen sem, da smo sposobni teh premen, a da ostaja Katalena prepoznavna. V KGB-ju smo opazili, da bo kombiniranje različnih materialov zelo težko, saj nas ljudje razumejo kot humorno-gledališki band. Resno bomo morali paziti: v Kinu Šiška (5. aprila, op. a.) bomo odigrali najprej celo ploščo. Brez aplavza."
Kako? Brez aplavza? Se to dandanes sploh da? "Silili ne bomo nikogar, bomo pa sami v smrtni tišini na odru. Naj spregovori glasba. Takšno strukturo si lahko privoščiš na promocijskem koncertu, drugje bomo morali pa biti pazljivi. So vsebine, ki so enostavno pretežke."
Noben rockovski band se ni tako neposredno lotil vojne, tudi filmi, knjige in gledališča vojne na Slovenskem ne obdelujejo več tako konceptualno ali izrazito. "Nimam najbolj pametnega odgovora, zakaj. V umetnosti tema obstaja, v popkulturi pa res nekoliko umanjka. Dajva biti nesramna: zato, ker je pretežka, ker bo vplivalo na prodajo, poslušljivost. Mi smo si že od začetka rekli, da nas to ne zanima, da je to treba povedati."
So morda kaj več ugotovili o relativnem miru, ki vlada pri nas? "V (Slovenskem mladinskem) gledališču, ki imanentno odgovarja na ta vprašanja, si dnevno odgovarjamo na to vprašanje. Vemo, da govorimo javnosti iz pozicije nekoga, ki je privilegiran in živi v prekrasni državi, ki pa je nagnjena h konstantnemu kritizerstvu predvsem takrat, ko to ne bi bilo primerno, in ne zna kritizirati tistega, ki bi ga morala." Če bi vojak prišel z vojne, pa te plošče gotovo najbrž ne bi pobral: "Prej (Z)godbe, našo prvo ploščo. Da lahko malo odmisli."