Z umeščanjem objektov je vedno križ. Sosed nikogar ne bi imel preblizu, boji se sence, ki bi jo povzročal nov objekt, hrupa prišlekov, odvzema zasebnosti. Če bo novi sosed delujoči kamnolom, so strahovi toliko večji. Prašenje, miniranje, hrup, prevozi težkih tovornjakov so le nekateri od upravičenih. Ni kamnoloma, iz katerega se ne bi prašilo. V vsakem razbijajo kamninske gmote, kar, če drugega ne, povzroča tresljaje. In tako pridobljeni pesek je treba nekam odpeljati – v tem je pravzaprav smisel. Prodaja kamenja, peska zato, da na nekem drugem koncu v zameno za plačilo, jasno, zraste nov objekt. S tem se posredno uničuje lokalna cestna infrastruktura, ki ne prenese prevelikih obremenitev.
Dejstvo je, da pesek potrebujemo. Je osnova vsake gradnje. A dejstvo je tudi, da sosedom kamnoloma to ne prinaša ničesar, zgolj poslabšanje sedanjega stanja, ki je v primeru kamnoloma Brinjeva gora med Zrečami in Oplotnico prav idilično. Pred leti sosedje kamnolomov (ne sicer v opisanem primeru) takšnih težav niso imeli. Lastniki so jim zato, da so potrpeli s kamnolomom, vsako leto izplačali rente, lokalnim skupnostim so popravili ceste, podarili pesek ... Novodobni lastniki so na to prakso pozabili. Še več. Pozabili so tudi, da je, potem ko prenehaš izkoriščati kamnolom, treba stanje tudi popraviti, tako pa za seboj vedno pustijo zgolj zevajočo rano. Zrečani vsaj en tak primer še predobro poznajo.
Zgodbe pri vseh večjih projektih
Na drugi strani so lastniki kamnoloma, ki so parcele pošteno plačali, od države po veljavnih predpisih dobili dovoljenje za eksploatacijo, sedaj pa jim sosedje poskušajo odvzeti pravico, da bi svojo lastnino izkoristili. Kdo naj sedaj poseže in odloči, kaj je večji prav? Civilne iniciative? Župani? Bobu bob politiki ne upajo reči, saj se bodo volivci prehitro spomnili, kdo jim je pri njihovih bojih pomagal in kdo ne. In slednjih je praviloma vedno veliko več kot samih investitorjev.
Zgodbe se ponavljajo pri vseh večjih projektih. Gradnja avtocest, umeščanje elektrarn, blokov, daljnovodov, anten, celo pločnikov in kolesarskih stez. Kje se začne pravica enega in konča pravica drugega? Kako daleč lahko en lastnik poseže v lastnino drugega? Kdo odloči, kdaj skupno dobro pretehta pravico posameznika? Jasnih odgovorov na ta vprašanja ni. In prav zato vedno znova ostajamo na dveh bregovih; na enem so pobudniki, na drugem civilne iniciative. Primer: premoga nočemo in niti ne smemo več dolgo kuriti, jedrski energiji ne zaupamo. Želimo obnovljive vire, ki so prihodnost. A spet: vetrnic si nihče ne želi v bližini, niti obiskovalec Rogle, kaj šele prebivalec. Podobno je z umeščanjem hidroelektrarn in drugih objektov. S čim že bomo potem nadomestili šoštanjsko elektriko, ki se ji življenjska doba neizbežno končuje?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
