O svoji bolezni se odkrito pogovarjam s svojci, prijatelji. Nisem pa še pripravljena na to, da bi zanjo zvedeli vsi," nam je na vprašanje, zakaj želi ostati anonimna, odgovorila sogovornica. Lani jeseni se je 55-letna Celjanka uvrstila na seznam več kot 1800 ljudi na novo zbolelih za rakom, kolikor jih letno odkrijejo na Celjskem. V tednu boja proti raku so se tudi na Celjskem zvrstili številni dogodki, namenjeni informiranju javnosti o tej bolezni, preventivnemu delovanju in zgodnjemu odkrivanju raka. V zgodnji fazi ga je zatipala tudi naša sogovornica.
Od suma do diagnoze
Kako se je začelo? "Septembra sem izvedela, da sta dve moji kolegici zboleli za rakom, pa sem si rekla, se bom še jaz malo otipala. Ničesar nisem pričakovala, ker sem pred enim letom bila na mamografiji in je bilo vse v redu. A sem nekaj zatipala. Da se znebim dvomov, sem se odločila, da to preverim. Po opravljenem ultrazvoku se je tudi zdravniku nekaj zdelo sumljivo in odločil se je za punktiranje. Izvid je bil nekako mejen, zato me je napotil v Ljubljano na biopsijo."
Po operaciji odvisna od tuje pomoči
Natančna preiskava z mamografom je kazala raka - na obeh dojkah. Sredi novembra so prispeli vsi izvidi, takrat so jo poklicali na pogovor. Ob postavitvi diagnoze so ji takoj predlagali odstranitev in istočasno rekonstrukcijo obeh dojk. "Ko sem čakala od enega do drugega izvida, sem sama sebi govorila: "Ne, ne, gotovo ni rak. A neki sum je bil v meni. Te misli sem odklanjala, to možnost zanikala. Ko je bila diagnoza potrjena, sem si rekla: "OK, zdaj to je." A se ji ni zdelo resnično." Potem so me poklicali na konzilij, kjer smo se dogovorili za operacijo v januarju. Nisem se bala. Rekla sem si, to bo hitro mimo, odstranili bodo rakaste celice in še mnogo več in bo konec s tem."
"Ko pride rak, se vprašaš, zakaj. Kaj sem delala narobe?"
Alternativa za imunski sistem
V družini ni bilo raka. Ni kadilka, živi polno življenje, ima rada delo, ki ga opravlja in se razdaja tudi za dobrodelnost. "A ko se to zgodi, se vprašaš, zakaj? Kaj sem delala narobe? Je mar to kazen? Ni. To je treba vzeti kot novo izkušnjo in iz nje potegniti kar največ moči za življenje in iti naprej. Ne iščem panično odgovorov, kaj bo, verjamem, da bodo prišli sami po sebi," razlaga in dodaja, kako pomembno je bilo, da sta bila z možem v tem ves čas skupaj. "Njemu najbolj zaupam. Pomagal mi je tudi, da sem prečistila v sebi vse mogoče nasvete in priporočila 'laičnih' strokovnjakov, ki ti zlezejo vsepovsod, in ko se začnejo dvomi o tem, kaj je prav in kaj ni prav. Zaupala sem poti, po kateri so me peljali zdravniki, in se jim prepustila v tistem delu, ki ga morajo oni opraviti. Preostalo delava sama. Lotevam se alternativ za dvig imunskega sistema, uravnavo energije in podobno. Z zdravniki sem se poskušala o tem pogovarjati, a sem hitro ugotovila, da alternativo odklanjajo."
Gre svojo pot naprej - počasneje
Zdravljenje še ni končano. Celjanka bo kmalu šla na kemoterapije, obsevanja, kontrole: "Tu je vedno malo strahu, malo nervoze, lahko se kakorkoli umirjaš, vendar ti ni vseeno, kaj ti bodo rekli. Vsi mi svetujejo, češ, pusti službo, pusti to in ono, posveti se sami sebi? Tega ne morem. To nisem jaz. Nisem vajena misliti samo nase. Grem svojo pot naprej. Počasneje. Obiskala sem svoje plesalke, veselim se poletne produkcije, pogrešam pa več druženja, obiske prireditev, a to mora še počakati. Želim se čim prej vrniti na delo. Zdaj vem, da bo čas napravil svoje. Vsak dan se bolje počutim, sprehodi so daljši, kuham in se počasi vračam k dejavnostim, ki so mi v veselje."
