Čeprav je ustavno sodišče del zakona o nalezljivih boleznih spoznalo kot neustavnega, bo veljal vsaj še dva meseca. Bati se je, da bo trajal dlje, saj ne gre verjeti, da se bosta koalicija in opozicija po vseh bitkah in vojnah poenotili prav pri tem vprašanju. Ustavno sodišče pa v svoji odločbi ni predvidelo, kakšne bodo posledice, če bosta zakonodajna in izvršilna veja oblasti pri vsem zamujali.
Zakon o nalezljivih boleznih je bil spisan davnega leta 1995. Ustavno sodišče se je pri odločanju, ali je zakon skladen z ustavo, oprlo na uradno prečiščeno besedilo iz leta 2006. A verjetno pisci prve verzije, pa tudi naslednjih, niso niti najmanj slutili, kakšna epidemija nas bo zajela. Zato je imela do danes vlada preveč manevrskega prostora, da po lastnem preudarku izbira načine (vrste), obseg in trajanje omejitev. Prav tako zakon ni določal varoval, kot sta dolžnost posvetovanja in sodelovanja s stroko ter obveščanje javnosti o okoliščinah in strokovnih stališčih, ki sta pomembna za odločanje o ukrepih.
Zdaj ko so ustavni sodniki odločili, da je vlada imela bistveno preširoko polje proste presoje pri odločanju o ukrepih, premier krivi bivše vlade in politike. A prav Janša je bil edini premier, ki so ga številni pravni strokovnjaki, ko se je ta del zakona v resnici začel uporabljati, opozarjali na pomanjkljivosti in neustavnost zakonodaje, pa jih ne on ne vlada nista želela slišati.
Notranji minister Aleš Hojs, snovalec odlokov, pod katere se je podpisal sam premier, v odločitvi ustavnega sodišča vidi to, da so "legalno in legitimno ščitili zdravje državljanov", saj da zakon še velja. Spregleda, zagotovo povsem namerno, da je ustavno sodišče zakon obdržalo zgolj zato, ker brez njega država morda ne bi mogla izpolnjevati "svoje pozitivne ustavne obveznosti, da varuje zdravje in življenje ljudi".
Če vlada ni želela slišati svojih državljanov, ki so bentili, da so ukrepi preveč rigorozni, bo zdaj morala poslušati ustavno sodišče. A pri manevrih, ki se jih na področju prava poslužuje aktualna vlada z Janšo na čelu, se zdijo to zgolj pobožne želje. Ignoranca ustavnega sodišča v tem primeru namreč ne bi bila precedens, v zgodovini je bilo neupoštevanja odločitev ustavnih sodnikov kar nekaj.
Vmesno rešitev so sprejeli ustavni sodniki, to je jasno po branju ločenih mnenj. Neenotni tudi zato, ker je jasno, da so tisti, ki so bili zaradi kršitve (neustavnih) odlokov kaznovani in so globe plačali, v neenakem pravnem položaju kot tisti, katerih postopki so zaradi pritožb še odprti. Morebiti bi bilo kje v svetu najti vlado, ki bi samoiniciativno uredila položaj in znesek za globe vrnila vsem. Z gotovostjo pa je mogoče trditi, da tega ta vlada, četudi se trka po prsih, kaj vse je storila za državljane, ne bo naredila.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
