Tri tedne pred začetkom novega šolskega leta, že tretjega covidnega, v katerem nam, če zaupamo odgovornim, grozi najbolj nalezljiva različica virusa, ravnatelji osnovnih in srednjih šol tavajo v temi. Ne dobesedno. Tema je informacijska. Čeprav so že konec minulega šolskega leta opozarjali, da jim je treba čim prej predstaviti načrt, kako bomo zakorakali v jesen, in pomagati realizirati ukrepe, s katerimi bi lahko v šolskem okolju preprečevali okužbe, se to ni zgodilo. Ministrica za izobraževanje Simona Kustec, najbolj odgovorna oseba v vladi za vzgojo in izobraževanje, je, namesto da bi prisluhnila praktikom in skupaj z drugimi strokovnjaki poskrbela za strategijo, raje odšla v Tokio. Le tam in te dni na sprejemu v čast našim olimpionikom jo je javnost čez poletje imela priložnost videti. Temu primerno je vzdušje med zaposlenimi v vzgoji in izobraževanju ter med starši. Ki so nejevoljni, vznemirjeni, razdraženi, kajti načrta še kar ni in ni, negotovost pa iz dneva v dan večja. Tudi zaradi v javnost občasno navrženih razmislekov in nedodelanih predlogov o delovanju v šolah, kar še dodatno dviguje napetost. Zato je že zdaj jasno, da je bila ministrica, ki ji je lansko poletje povsem spodletelo v pripravah, tudi na popravnem izpitu neuspešna.
Edino, kar je premogla te dni, je pismo na ravni osnovnošolske naloge, ki ga je spisala z ministrskim kolegom Poklukarjem in v katerem ob pozivu k cepljenju ponavlja že ničkolikokrat izrabljeno puhlico o tem, kako je ohranitev odprtih šol njena prioriteta. Ji gre po vsem videnem v lanskem letu, ko je bila le izvajalka ukrepov, sprejetih v nekih drugih vladnih sobanah, verjeti? S svojim delovanjem je Kustečeva pokazala in dokazala, da je njena edina prioriteta stati in obstati kot ministrica do konca mandata ne glede na posledice njene pasivnosti. Ravnatelji pa se ob tem po svojih močeh in izkušnjah poskušajo pripraviti na vse možne scenarije, s katerimi jim bodo postregli teden pred začetkom šolskega leta.
A če pustimo ob strani, da se ne ministrica ne celotna vlada v zadnjem letu iz izkušenj nista nič naučili, skrb vzbuja nekaj povsem drugega. Odnos velikega dela javnosti do cepljenja, ki je vendarle, tu je strokovnjakom treba prisluhniti, za zdaj edino orožje, s katerim lahko zamejimo okužbe in ki nam omogoča kolikor toliko normalno življenje.
Če nas res tako zelo skrbi, ali bomo še imeli službo, ali bo naš otrok lahko spremljal pouk v živo, ali se bomo lahko udeleževali različnih prireditev, ki bogatijo naša življenja, zakaj se potem nismo pripravljeni cepiti? Zakaj nismo pripravljeni zaupati strokovnjakom na tem področju in vsakodnevnim novim dokazom o koristnosti cepljenja? Nam je res mar za skupno dobro ali nas žene le egoizem? Ali se morda ne želimo cepiti zgolj iz principa, ker se nam je uprl način, kako je ta vlada ob neprimernem, pokroviteljsko-žugajočem odnosu do javnosti, pristopila k reševanju epidemije? Če je tako, stojimo na napačni podstati, ki bo škodila nam in družbi kot celoti ter prispevala k temu, da za marsikoga možnosti popravnega izpita sploh ne bo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
