Koronakriza pričakovano razgalja vse več obrazov, ne le najbolj očitnega in izpostavljenega zdravstvenega, temveč tudi socialnega. Seveda ni kar vsevprek neposredna posledica korone (ki je kdaj le priročen izgovor za kak korenitejši rez), a vendarle je epidemija preobrnila ustaljene tokove bivanja in kakovosti življenja. Podražitve, ki so pred vrati oziroma ki so že uveljavljene, terjajo zategovanje pasu. Zlasti starejši z nizkimi pokojninami so že doslej morali racionalno trošiti. Tudi mladi, zlasti taki, ki so si zastavili podjetniške poti kot samozaposleni, so nenadoma namesto na uspešni poti na spolzkem terenu, z negotovo perspektivo.
Statistični urad je ravno te dni postregel s podatki, da so se cene življenjskih potrebščin oktobra na letni ravni v povprečju zvišale za tri odstotke, na mesečni ravni pa za skoraj odstotek. Stopnja varčevanja v gospodinjstvih je bila že lani rekordno visoka. Letno inflacijo so višali dražji naftni derivati, na mesečni ravni pa tudi cene oblačil in obutve. Cene goriv in bencina so poskočile in vse več jih mora kalkulirati, ali se bodo odpravili na neko pot ali ne, nekateri (pre)razporejajo denar že zato, da avto sploh registrirajo. V trgovinah, kjer se živila postopno dražijo, iščejo akcije in popuste, kombinirajo na vseh ravneh, da zvozijo skozi mesec. Medtem je dotok položnic z vse višjimi številkami neprizanesljiv. Pretresati morajo vrstni red plačevanja položnic, domisliti, katera lahko ostane za pozneje ali neplačana. Morda se statistika - tudi nenehno poudarjanje ministrstva za socialo, kako malo je 40 tisoč brezposelnih na zavodu in koliko delovnih mest nam je uspelo ohraniti - še zdi pomirjujoča. A hkrati se realnosti ne da zaobjeti v statistiki in žal ni črnogledo napovedovati, da najhujše ni mimo, ampak šele prihaja.
Živimo tudi v državi precejšnjih socialnih razlik med premožnimi in revnimi, ki se še poglabljajo - veliko stisk najranljivejših se že dolgo blaži s humanitarnimi pomočmi, (re)akcijami. Mnogi upokojenci z najšibkejšimi pokojninami shajajo le zato, ker živijo pri svojcih in si delijo stroške. Obdobje kurilne sezone je med najtežjimi - nekateri bodo zimo preživljali v hladnih, nikoli prav pregretih hišah, v katerih bodo načrtno regulirali ogrevanje in ob manj stopinjah preštevali privarčevane evre. Nižje temperature bodo nadalje vplivale na njihovo počutje, zdravje, tudi otrok. Kot ujetost v nekakšni spirali brez izhoda, v kateri sicer na eni strani prihraniš, a na drugi strani kljub temu ne ubežiš visoki ceni.
Lahko še nadalje ugotavljamo, kako v povprečju živimo dobro, da smo socialno varni, pa tudi razpredamo, kaj vse si še privoščimo. Kako spremenljive so na videz trdne in socialno varne pozicije, kažejo tudi nenadna, nepričakovana odpuščanja delavcev. Ti se v vsesplošnem pomanjkanju kadrov še lahko prezaposlijo med podjetji, a prav tako le v povprečju - za mnoge, zlasti ženske, ki jih je na zavodu več, ni ali vsaj ne bo več preprosto. Kaj vse neizbežni krč pomeni za dejavnosti, ki niso nujno potrebne za preživetje in se jim še lahko odrečemo, se bo šele pokazalo. Lahkih poti gotovo ne bo.