Parlamentarne volitve so nedvomno pred vrati. Na to ne nakazuje le povsem razgreto politično ozračje, temveč tudi prvi plačni avansi, ki se jih, kot kaže predlog uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju, loteva izplačevati vlada. Seveda so si, sledeč reku, da je bog najprej sam sebi brado ustvaril, ministri že ob nastopu mandata pred letom in pol dvignili plače, sklicujoč se na delo dan in noč v dobro naroda. Proti koncu mandata so na vrsti tisti, na glasove katerih računajo, ko bosta prišla dan volitev in trenutek resnice.
Najbolj nazorno na to nakazuje poteza sindikata ravnateljev šol, ki ga vodi človek, ki se je na zadnjih lokalnih volitvah potegoval za županski stolček s podporo SDS. Zdaj pa je, ob zgražanju nekaterih ravnateljev, ki so se počutili zlorabljeni in so zato tudi izstopili iz sindikata, poslal pismo podpore interpelirani ministrici za izobraževanje Simoni Kustec. In to prav v času, ko je bil na vladnem portalu objavljen predlog uredbe, ki jim prinaša tudi do 20 odstotkov višje plače. Najbrž niti prvošolci ne bi verjeli, da gre za golo naključje.
Seveda je višanje plač ravnateljem raznih izobraževalnih ustanov, direktorjem upravnih enot, občinskih uprav, domov za starejše in centrov za socialno delo, kot predvideva uredba, povsem legitimno početje. A kaj lahko s takim parcialnim reševanjem plačnih anomalij dosežejo, smo izkusili že velikokrat v preteklosti. Vrstile so se nove in nove zahteve, za katere je bila vsakokratna oblast vedno najbolj dovzetna prav pred volitvami. Razjeziti več deset tisoč potencialnih volivcev nikoli ni modra poteza.
Če bo vlada sprejela omenjeno uredbo, ki naj bi začela veljati že novembra, bo to še en dokaz, da so tako kot od številnih prejšnjih ministrov za javno upravo tudi od sedanjega ministra Koritnika ostale le besede o tem, kako bodo prenovili plačni sistem na način, da bo kvalitetnejši in učinkovitejši kader dodatno nagrajevan, predstojniki pa bodo za svoje odločitve nosili odgovornost.
Da celovite prenove plačnega sistema ne bo in da sledi nagrajevanje tistih, ki so mu že dolgo zelo blizu, zdravnikov, policistov, vojske, je dal vedeti mimo presenečenega ministra za javno upravo že pred letom sam predsednik vlade, ko je napovedoval vzporedne plačne sisteme. Ki pa lahko prispevajo le še k vedno težji proračunski vreči za plače, nikakor pa ne k odpravi plačnih anomalij in vzpostavitvam primernih razmerij med primerljivim poklici. Kajti dvigi plač terjajo tudi večjo maso za plače. In spet smo pri tisti osnovnošolski, ko nihče ne verjame trditvam, da je mogoče z enako maso za plače izboljševati plačilo določenim poklicem.
Tako so policisti prve plačne nagrade v okviru svojega zakona že dobili, čeprav jih oblast zdaj močno gnete in pljuva. Zdravniki na poplačilo še vedno čakajo, in če bo oblast še nekaj mesecev zdržala, ga bodo nedvomno tudi dobili, medtem pa se zdi, da se bodo tisti v spodnji polovici lestvice, med katere sodijo tudi medicinske sestre, negovalke in bolničarji, spet morali zadovoljiti le z drobtinicami, ki si jih bodo izpogajali, potem ko jim več kaj drugega kot grožnja s stavko ne bo preostalo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
