Priložnost, ki je, če si predstavnik belih halj, ne smeš izpustiti, sicer boš še dolgo čakal na to, za kar si kot prvi sindikalist med zdravniki prizadevaš že desetletje. In to je plačni sistem, ukrojen po tvoji meri, kar avtomatsko pomeni občuten dvig zdravniških plač. In pri tem ti epidemija ter volitve, ki so oddaljene samo še dobre štiri mesece, lahko služijo le kot dodatno sredstvo, s katerim izvajaš pritisk za dosego svojih ciljev.
Ni treba biti poznavalec zdravstva, da prideš do zgoraj zapisanega sklepa. Dovolj je, da si zgolj površno spremljal naklonjenost vlade do predstavnikov tega poklica. Začelo se je z delitvijo covid dodatkov, vsepovprek in radodarno. Tudi v zdravstvu. Temu pritrjuje podatek, da ga je prejelo kar 94 odstotkov vseh zdravnikov in zobozdravnikov. Nobenega dvoma ni, da številni zdravniki požrtvovalno delajo s covid bolniki - a ni vsak zdravnik, ki dela v zdravstvenem domu ali bolnišnici, zato že avtomatsko tako izpostavljen covidu, da bi bil upravičen do 100-odstotnega dodatka ves svoj delovni čas. Pa vendarle resnega interesa, da bi ubrali vsaj pristop pavšalnih zneskov, nikoli ni bilo, saj so se tudi na ta način zdravnikom dvigovale plače. Zato kakšnih ugotovitev resnih nepravilnosti pri izplačilih ni pričakovati.
Naklonjenost zdravnikom je premier nakazal tudi z napovedjo o posebnem plačnem sistemu za zdravstvo. A to bi godilo le zdravnikom, ne pa tudi drugim, ki se dobro zavedajo, da bo ena vreča za vse in bodo tako kot sicer ostali z manjšim deležem. Pri tem je k dodatnemu nezaupanju dela zaposlenih v zdravstvu prispevalo dogovarjanje zdravstvenega ministra - zdravnika - s Fidesom mimo njih. Ker podpore zakonu ni, vse kaže na sila nenavadne "interventne obvode", ki bi pripeljali do končnega cilja.
Ki mora biti dosežen še pred volitvami. Zakaj? Ne le zato, ker je malo verjetno, da bo naslednja vlada tako naklonjena zdravnikom, kot je sedanja, temveč predvsem zato, ker nas zaradi razmetavanja denarja na vse konce in kraje pod krinko covid krize čaka v naslednjih letih le še zategovanje pasu v javnem sektorju. Zato je to za zdravnike, katerih predstavniki so z reakcijo ob dvigu plač medicinskim sestram znova potrdili, da se imajo za bogove v belem, dejansko zadnja priložnost.
In pri tem je, da bi utemeljili svoje zahteve, najlažje strašiti z razpadom javnega zdravstvenega sistema zaradi odhoda zdravnikov v zasebni sektor, saj je zdravje dobrina, ki jo Slovenci najbolj cenimo. Pri tem pa se z lahkoto spregleda, da politika nima iskrenega interesa, da bi ta isti sistem, ki je delno disfunkcionalen prav zaradi politično-klientelističnih-zdravniških interesov, z zdravstvenimi reformami ponovno postavila na zdrave temelje. Kar vključuje tudi primerno plačilo za dejansko opravljeno delo.
Da o cunamiju zahtev drugih poklicnih skupin, ki jih bo ta pogubna priložnost za javne finance sprožila, tukaj niti ne izgubljamo besed.