Lažna nosečnica ugrabila znankinega dojenčka

Merhunisa Dedić (28 let) iz mesta Visoko je iz stanovanja svoje znanke Lejle Ismailovski ugrabila deset dni starega dojenčka. Dečka je Dedićeva odnesla v času, ko je mama Lejla napotila na občino, da bi uredila papirje za otroka, saj mož ni mogel dobiti prostega dneva, v stanovanju pa je z dojenčkom takrat ostala njena teta. Preoblečena v patronažno sestro je Merhunisa prišla v stanovanje, teto zaklenila v stranišče, pograbila otroka in zbežala z najetim avtomobilom, v katerem jo je čakal sostorilec.
Dedićeva se je na ugrabitev pripravljala več mesecev, tako je pokazala preiskava. Nikakor ni mogla zanositi, potem pa je nekega dne možu Muhamedu rekla, da je noseča. Začela je hoditi v ambulanto na ginekološko-porodniški kliniki v Sarajevu in tam je med sedenjem v čakalnici spoznala Ismailovsko. Postopoma se je z njo nekoliko zbližala in verjetno že takrat skovala načrt za ugrabitev. Prvič je dečka poskušala ugrabiti kak dan za tem, ko je Lejla zapustila porodnišnico. Poklicala jo je namreč po telefonu, se predstavila kot medicinska sestra s porodnega oddelka in ji naročila, naj z otrokom pride na oddelek zaradi dodatnega zdravstvenega pregleda. Ismailovska se je odzvala, a Dedićeva, preoblečena v medicinsko sestro, načrta ni izpeljala, ker je bilo na oddelku veliko osebja. Ismailovsko je s pretvezo odpravila domov, a načrtu za ugrabitev se ni bila odrekla. Dedićeva je dan ali dva opazovala stanovanjski blok, v katerem je v Hadžićih stanovala mamica Lejla s svojim možem, in čakala na pravšnjo priložnost. Nekega dne je celo uprizorila popadke in možu sporočila, da je rodila, otroka pa da ne more videti, ker ima zdravstvene težave. Te so ji bile tudi izgovor, da se je po nekaj dneh vrnila domov brez otroka. Moža je prepričala, da je otrok ostal v bolnišnici na opazovanju, naslednji dan mu je rekla, da gre ponj. Ko je prišla pred blok, v katerem živijo Ismailovski, sprva ni vedela, v katerem stanovanju so, vrata stanovanja ji je pokazala ena od sosed.
Potem je še nekoliko počakala, in ko se je Lejla Ismailovski odpravila od doma, je Dedićeva izpeljala, kar si je bila zamislila.
A na begu ni bila dolgo. Izdal jo je telefonski klic Lejli, naj otroka pripelje v bolnišnico na pregled. Policija je sledila mobitelu in ga zaznala v bližini hostla Ferijalac, kjer so potrdili, da je Dedićeva pri njih pred nekaj dnevi najela sobo in da je v njej tudi dojenček. Ko so policisti vdrli v sobo, so ugrabiteljico našli na postelji ob otroku, ki ga je hotela nahraniti po steklenički. Po prijetju je bil Dedićevi po zaslišanju odrejen enomesečni pripor, glavna razloga sta bila begosumnost in nevarnost ponovitve kaznivega dejanja.

Preprodajalec jih je pošiljal v boljše življenje

A ugrabitve otrok, tudi komaj rojenih, se dogajajo po vsem svetu. Razlogi so različni. Včasih ugrabljajo ženske, ki same ne morejo imeti otrok, včasih gre za preračunljivo ravnanje trgovcev z otroki, ki jih večinoma posredujejo parom, ki ne morejo imeti svojih otrok in so pripravljeni storiti vse, da v naročje stisnejo malčka, čeprav mu niso biološki starši. Preprodajalci otrok to kar se da izkoriščajo. Otroke ugrabljajo tudi organizirane kriminalne službe, nekoliko večje otroke tudi zaradi suženjstva in prisilnega dela, spolnih zlorab ali ilegalne trgovine z organi, mnoge ugrabitve pa se končajo z umorom.
Med vpletenimi v trgovino z otroki pa ponekod po svetu najdemo tudi državne ustanove. V letu 2010 je tako po vsem svetu odmevalo razkritje preprodaje kitajskih novorojenčkov. Pridelovalec riža iz province Hunan, 38-letni Duan Huelin, je skupaj z družinskimi člani poskrbel za prodajo 85 otrok. Novorojenčke je po 600 dolarjev prodajal državni sirotišnici, ta pa je za plačilo tri tisoč dolarjev za otroka te prodala parom brez otrok v ZDA. Trgovina z otroki se je bila na Kitajskem do leta 2010 tako razpasla, da je država ukrepala in takšno početje prepovedala. Huelin je bil obsojen na 16 let zapora, za preprodajo se sploh ni čutil krivega in je na sodišču dejal, da ni vedel, da počne kaj prepovedanega. On in člani njegove družine so bili obsojeni na zaporne kazni. Zagovarjali so se, da niso storili ničesar slabega, celo več, otrokom so omogočili boljše življenje, kot bi ga imeli na Kitajskem. In nobenega otroka da niso ugrabili, ampak so v sirotišnico poslali le otroke, ki so jih našli zapuščene ali so se jim starši odrekli.
Preiskava je pokazala, da so iz kitajskih državnih sirotišnic v pokrajinah Hunan in Guangdong samo v letu 2000 v ZDA prodali več kot pet tisoč dojenčkov. Država je po razkritju afere prepovedala posvojitve kitajskih otrok v tujino, vendar nekateri viri navajajo, da trgovina poteka še naprej, a veliko bolj diskretno. Sicer pa na Kitajskem vsako leto izgine od 30 do 60 tisoč otrok, navajajo državni viri, je zapisala beograjska Politika.

Otroci tišine

Trgovanje z novorojenčki oziroma otroki pa ni značilnost le današnjega časa. Zapisi o ugrabljenih otrocih, vendar ne dojenčkih, segajo že v 18. stoletje. V 20. stoletju je daleč najbolj odmevala ugrabitev Charlesa Augustusa Lindbergha leta 1932, takrat 20 mesecev starega sina ameriškega letalca Lindbergha. Dečka je 1. marca 1932 nekdo v nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah ugrabil iz zibelke v hiši Lindberghovih, in kljub plačani odkupnini v višini 50 tisoč dolarjev ugrabitelj(i) otroka niso vrnili staršem. Truplo otroka so odkrili 12. maja istega leta. Zaradi ugrabitve in umora otroka so obsodili Bruna Richarda Hauptmanna, odkrili so ga, ko se je izkazalo, da je bencinski črpalki v New Jerseyju, kjer je stanoval tako kot Lindberghovi, plačal z bankovcem, za katerega je bančni uslužbenec ugotovil, da ima serijsko številko enega izmed bankovcev, s katerimi je bila plačana odkupnina. Hauptmann je do konca zanikal vpletenost v ugrabitev, a je bil na koncu obsojen na smrtno kazen.
Medtem ko je šlo v primeru Lindberghovih za klasično ugrabitev otroka z zahtevo po odkupnini, je veliko več primerov, ko otroke ugrabijo za prodajo. Iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja je znana zgodba z imenom Otroci tišine. Gre za več sto otrok, ki so jih kmalu po rojstvu s pretvezo, da so umrli po porodu, odvzeli biološkim staršem in jih odpeljali v ZDA, kjer so pari brez otrok čakali, da jih lahko posvojijo. A nekatere zgodbe so končajo tudi tako, da sprva ugrabljeni in potem posvojeni otroci vendarle spoznajo svoje biološke starše. Tako je Čilenka Nelly Reyes 41 let potem, ko so ji v bolnišnici leta 1973 rekli, da je njen otrok umrl nekaj dni po rojstvu, k sebi stisnila sina, ki ga je bila posvojila ameriška družina.
Srečno se je končala tudi ugrabitev komaj 16 ur stare deklice, ki jo je iz porodnišnice v Kanadi odnesla v medicinsko sestro preoblečena ugrabiteljica. A mati deklice si je zapomnila njen obraz in preko omrežja Facebook je hitro zaokrožil fotorobot. Ugrabiteljico je prepoznal njen sosed in sporočil policiji, kje je, le 21 ur je trajalo, da so deklico vrnili staršem.
Neobičajna zgodba, a na srečo tudi s srečnim koncem, pa se je začela leta 1987 in končala leta 2010 v New Yorku. Iz bolnišnice je bila ugrabljena 19 dni stara dojenčica in za njo je izginila vsaka sled. Leta 2010 je takrat 23 let staro dekle od "mame" zahtevala rojstni list, saj je tudi sama rodila in je morala hčerko prijaviti. Domnevna mati se je začela čudno vesti in White, kot je bilo nekdaj ugrabljeni deklici ime, je preko spletne strani, na kateri se zbirajo informacije o ugrabljenih, izginulih in pogrešanih otrocih, našla fotografijo dojenčice, zelo podobne njeni hčerki. Navezala je stik in tako našla svoje biološke starše, po razkritju je bila njena dotedanja "mama" obsojena na dvanajst let zapora.