Leto (ob)upa

Zakaj je človeštvo vse upe stavilo na injekcijsko iglo in zakaj se zdi, da so upi splavali po vodi? Verjetno ni odveč še n-tič poudariti, da se sodobno človeško pleme prvič srečuje s pandemijo v takšnem obsegu. Razprave o tem, ali bi lahko pričakali virus bolje pripravljeni, so zagotovo v prid tistim, ki trdijo, da ja. Opozorila so bila, slišal jih ni nihče. A verjetno tudi v tem primeru ne bi ravnali pretirano bolje. Težava je v upanju.

Osmega decembra lani je upanje posijalo z Otoka, kjer so prvič izven kliničnih študij proti covidu-19 cepili 75-letno gospo Keenan. Cepljenje je opisala kot zgodnje darilo za rojstni dan in to je tudi bilo. V tistem času je bolezen terjala strašno visok davek ravno v najstarejši populaciji - od pet do 15 odstotkov starostnikov, ki so se okužili z virusom, je žal postalo črna statistika. In tudi če takratne dogodke pogledamo z globalnega nivoja, je bilo povsod podobno - v domovih za starostnike se je virus širil kljub ukrepom, ki so jih po najboljših močeh skušali uvesti v sleherni državi. In cepljenje je opravilo svoj del naloge. V najvišjih starostnih skupinah je virus prenehal moriti, a kaj, ko se je cepilni program zunaj zaprtih sistemov pričel ustavljati, iskali so se izgovori, valile so se napake in popolnoma po nepotrebnem je vlak cepilnega bratstva zaviral namesto pospeševal. Tisti, ki bi morali lokomotivi dovajati gorivo na vse pretege in iz vseh virov, pa niso mogli dostaviti dovolj pogona za uspešen vzpon. Namesto kolektivne zavesti in zavedanja, da je ta vlak edini izhod iz vzajemne godlje, smo obtičali v brbotajočem močvirju s skorjico psevdoznanosti. Ker znanost je že zgradila vlak, vstopiti nanj in ga potem še pognati - to lahko stori le družba. In tukaj smo se zataknili. Če pustimo ob strani domači vrtiljak ukrepov in neukrepov z inovativnimi političnimi interpretacijami, ki so hudo načele ugled stroke, je prav svetlobni snop, ki je padel na znanost in klinično prakso, povzročil preveč nepotrebne skepse in rušil zaupanje v znanost in institucije, ki smo jih ustanovili in zgradili prav za ta namen - da nas varujejo pred nevarnostjo. Prišli so podrobno spremljani in javnosti do potankosti razgaljeni primeri miokarditisa, cerebralne venske tromboze, sesut ugled AstraZenece in na koncu še padec imunosti. Od začetka je bilo jasno, da cepljenje ne zagotavlja stoodstotne imunosti in da ta ne traja večno, a v čustveno prenapeti situaciji je bilo težko tehtati odstotke v prid koristim cepljenja in nekje vmes se je isto zgodilo fizičnim ukrepom. Previdnost pri uvajanju cepljenja otrok je preprečila imunizacijo mladih in sedaj smo v epidemiološki nočni mori. Imamo posamične množice ljudi z različnimi cepilnimi in prebolevnimi statusi in novo različico iste grožnje. Vse skupaj v epidemični otopelosti in z vnovič vzpenjajočimi se krivuljami.

Zaenkrat so najboljše, kar lahko izvlečemo iz drugega leta epidemije, delni vzpon na cepilni krivulji in nekaj dragocenih lekcij. Med njimi je verjetno najpomembnejša tista, ki sega čez planke - epidemije ne bo konec, dokler ne bodo zaščiteno domala vse človeštvo. Naj bo s cepivi ali s prebolelostjo, pri čemer je res, da prebolevanje proizvede bolj učinkovita protitelesa, a tudi bolj učinkovito ubija.