Lov na novinarje

Nihče od nas ne želi vedeti, kaj je šlo skozi glavo Jana Kuciaka, slovaškega novinarja, ko mu je krogla maščevanja pred dnevi prebila prsni koš. Niti sekunde za razmislek ni imela malteška novinarka Daphne Caruana Galizia, ko je v njenem avtu pred nekaj meseci razneslo eksplozivno napravo. Oba sta dregnila tja, kamor po prepričanju ljudi z močjo in denarjem ne bi smela - v temni svet korupcije in kriminala. Tistega s kravatami. Oba umora sta pretresla unijo, kjer se menda takšne stvari ne bi smele zgoditi.
Toda kdo je odprl lov na novinarje? Kdo je ustvaril družbeno klimo, v kateri so obračuni z novinarji prešli iz faze javnega obračunavanja do trenutka, ko se za utišanje uporabi bomba ali naboj? Kdo ustvarja partijske "medije", katerih glavna naloga je obračunavanje z novinarji, ki mislijo s svojo glavo? Je takšno klimo morda pomagal soustvarjati slovaški premier Robert Fico, ki je pred dvema letoma nekaj novinarjev označil za "umazane antislovaške prostitutke"? In kaj je napovedal Marian Kocner, poslovnež, katerega sporne posle, posredno povezane tudi s premierom in notranjim ministrom, je mladi slovaški novinar preiskoval? Da bo ustanovil medije, v katerih bo objavljal informacije o novinarjih, ki so pogumno preiskovali njegovo početje.
Zveni tako znano, že nekje slišano. Morda v državi, ki ima podobno ime kot Slovaška. In ima morda celo podobno zastavo. In morda pomembnega politika, ki novinarke označuje za prostitutke, novinarje za buzerante. Morda ima tudi ta država politične podjetnike, ki ustanavljajo svoje "medije", ki niso nič drugega kot platforma za nizkotne obračune z novinarji. Ne govorimo le o globoko nedostojnem komuniciranju predsednika SDS Janeza Janše in njegovih trolov, govorimo tudi o poslancih, kot je Vinko Gorenak, ki je o piscu teh vrstic zapisal, da ima "pohabljene možgane". Govorimo tudi o medijskih platformah mariborske župansko-kitajske RTS, kjer večino energije porabljajo za obračune z Večerom, da o žalostni medijski krajini koprskega župana niti ne zgubljamo besed.
Kako zelo gredo profesionalne medijske hiše v nos tovrstnim avtoritarnim politikom, ki so komaj pobarvali črko a v abecedi demokracije, kaže tudi povsem sveži primer avstrijskega vicekanclerja in voditelja svobodnjakov Heinza-Christiana Stracheja, ki je na facebooku objavil lažni oglas za ORF s sloganom "Obstaja kraj, kjer laži postanejo novice". Na njem je bil upodobljen televizijski voditelj Armin Wolf. Zveni znano? In zveni znano še bolj, če vemo, da se tudi svobodnjaki zavzemajo za odpravo RTV-prispevka. Avstrija, Slovenija, Slovaška ... seveda niso izjeme. Politiki širom sveta, še posebno opogumljeni s trumpovsko križarsko vojno zoper najuglednejše medije, družno uničujejo novinarstvo in obračunavajo z novinarji. Pred volitvami, po njih, kadarkoli. Politična barva ni pomembna.
In med tem, ko ljudje spijo, se obračajo od kakovostnega novinarstva ali so tiho, se počasi uničuje četrta veja oblasti, edina, ki še deluje v interesu državljanov in razkriva anomalije. Dobre zgodbe so nevarnost za politično-ekonomske elite, dobri novinarji glavni sovražniki. Uničiti jih je treba, da bo rezanje pogače potekalo v miru in tišini. Ob tem je že dolgo v zraku opozorilo, da nenormalne stvari postajajo normalne. Meje normalnosti so na vzhodu Evrope, še posebno na Madžarskem in Poljskem, že prekoračene, novodobna bolezen, politična patologija, se zdaj umešča že v sredo Evrope. Na srečo v uniji še obstajajo stabilne demokracije, te politike, ki prekoračijo meje dostojnega in pravilnega, takoj odplaknejo iz družbenega in političnega življenja.
In ko vse to nenormalno postane normalno, ko utihnejo še tisti z ugledom in jasnimi stališči - s pragmatičnim razmislekom, da je bolje, da se ne približajo greznici, v katero bi jih zagotovo potisnila strankarska propagandna trobila, če ne ta, pa anonimneži s socialnih omrežjih, prepričani, da je svoboda javne besede brezobzirno blatenje in ostudno obračunavanje -, potem je lov odprt. Letos so bili ubiti že štirje novinarji, med njimi se je en umor zgodil v EU - Jan Kuciak, Slovaška. Lani je bilo ubitih 54 novinarjev, med njimi Daphne Caruana Galizia, Malta. Leto pred tem je bilo ubitih 62 novinarjev, med njimi ni bilo nobenega iz EU.
Malteška in slovaška vrata so odprta.