Ko se zdi, da v slovenskem športu katera od panog nazaduje, praviloma nenadoma vznikne nova pozitivna zgodba. Prav takšna pravljica, lahko bi ji rekli tudi nogometna, se zadnja leta dogaja v Murski Soboti. Slovensko nogometno prvenstvo je po zadnjem evropskem uspehu Maribora nazadovalo. Zdelo se je, da po spremembi tekmovalnih sistemov v Evropi še nekaj časa ne bo odmevnega rezultata slovenskega kluba. Nato je prišla še koronakriza, tudi reprezentanca že nekaj časa ni konstantna. A preko Mure se na dogajanje v slovenskem nogometu niso pretirano ozirali.
Tamkajšnji navijači in (pogosto prostovoljni) delavci kluba nas hitro prekinejo, ko primerjamo največje slovenske nogometne sredine. "Mura je zgodba za sebe" in "Mura je večna" je slišati. Marsikdo med njimi pred tremi leti ni verjel, da bi lahko kmalu po vrnitvi med slovensko elito osvojili katero od lovorik, a jim je s kontinuirano rastjo to uspelo; najprej v pokalu, sezono zatem še v prvenstvu. Z nogometaši iz druge lige so zdaj na pragu evropske jeseni, premagati morajo vsaj enega od treh evropskih nasprotnikov. Velik zalogaj, a ne nedosegljiv.
{infobox-quote_full}168077{/infobox-quote_full}
Strasti v Prekmurju miri izkušeni Ante Šimundža, a zdi se, da prav on že od začetka ve, kje je domet tega moštva. Igralce dela boljše, njim pripisuje zasluge, pritisk preusmerja nase, klub z njim pa organizacijsko raste. Mnogi muraši bi lahko za boljše pogoje že zapustili Muro. Redki so jo. Tisti s karakterjem, vztrajnostjo in lojalnostjo ostajajo in presegajo vsa pričakovanja. Majhen klub postaja vzor domačim konkurentom. Sobočani se z okrnjeno organizacijsko ekipo vztrajno učijo, tudi na napakah, investicije pa odmerjajo premišljeno, kar je za dolgoročni obstoj najbolj pomembno.
Vsake pravljice je enkrat konec, a pri Murini se zdi, da bi ta lahko trajala še lep čas. Zgodba kluba, ki se po velikih pretresih vedno znova vzdigne iz pepela, tokrat v slovenske višave, muraše navdaja s ponosom. Sanje o evropski jeseni so realnost. Se bodo še udejanjile?