Uroš Esih
Po 29. juniju, ko so haaški arbitri izrekli arbitražno razsodbo o dokončnem poteku kopenske in morske meje med Slovenijo in Hrvaško, je v vladnih vrstah vladala bojazen, da slovenski politični spekter ne bo enoten glede sprejemanja arbitražne razsodbe in njene implementacije. Neenotna politika bi se v soočenju s poenoteno hrvaško politiko, ki ne sprejema arbitražne razsodbe, lahko znaša še v dodatnih težavah že zapletenega okolja uresničevanja razsodbe. Ni bilo čisto jasno, kako se bo do razsodbe opredelil prvak opozicije Janez Janša. A kljub precej ostri kritiki razsodbe, v smislu, da je Slovenija izgubila četrtino Piranskega zaliva, stik slovenskega z odprtim morjem pa je le komunikacijska pot in ne teritorialni stik, je Janša jasno povedal, da Slovenija nima druge možnosti, kot da razsodbo uresniči, saj jo mednarodnopravno zavezuje.
Po političnem vrhu v začetku meseca, ki je še dodatno poenotil slovensko politiko glede razsodbe, pa se je zgodil nepričakovan razvoj dogodkov. Težave z enotnostjo so se začele v koaliciji, kjer se zdi, da imata prvaka obeh manjših koalicijskih strank svojo implementacijsko arbitražno politiko, s svojim strankarskih računom, skupna sprejeta strategija uresničevanja sporazuma, ki je zaupen in javnosti nepoznan dokument, pa je očitno potisnjena v ozadje.
Erjavec bi Hrvaško trdo prijel
Z nenavadno ostrimi izjavami glede implementacije arbitražne razsodbe se je v zadnjem času oglašal zunanji minister in predsednik Desusa Karl Erjavec. Ob obisku hrvaškega predsednika vlade Andreja Plenkovića v Ljubljani prejšnji teden je Erjavec diplomatsko netaktno izjavil, da ne razume, zakaj Plenković prihaja v Slovenijo. Pa še, da če bi bil na mestu predsednika vlade Mira Cerarja, ga sploh ne bi sprejel. S tem se je prvič pokazala jasna razpoka med Erjavcem in Cerarjem glede načina implementacije razsodbe.
Medtem ko se predsednik vlade Cerar na to temo ni oglašal, je Erjavec nadaljeval ostro retoriko do Hrvaške. Najprej je opozoril na enostranska dejanja Hrvaške v Piranskem zalivu, ki je od razglasitve razsodbe tam povzročila že 52 incidentov. Takšna enostranska dejanja so po njegovem mnenju neposreden poseg v suverenost Slovenije in suverenost schengna. O enostranski potezah Hrvaške naj bi koalicija govorila jutri, Erjavec pa je že šel korak naprej in povedal, da bi morala Slovenija v zvezi z incidenti napisati pismo Evropski komisiji.
Čeprav se je predsednik Cerar v javnih izjavah zavezal, da Slovenija ne bo izvajala enostranskih dejanj glede implementacije razsodbe, je Erjavec enostransko ocenil, da Slovenija ne potrebuje šestmesečnega roka za implementacijo odločitve sodišča glede meje na morju, saj je bila z arbitražno odločitvijo ta prvič sploh določena.
Da Erjavec s svojimi izjavami prehiteva, so potrdili tudi iz vlade, saj so sporočili, da Slovenija v Piranskem zalivu ne izvaja nadzora v skladu z razsodbo arbitražnega sodišča, k temu pa so dodali, da bo Slovenija odločno izvajala korake implementacije, ko bodo za to izpolnjeni pogoji. Podobno so sporočili iz slovenske policije, kjer navajajo, da nadzirajo morsko mejo na enak način in v obsegu kot pred razsodbo.
Cerar preveč popušča Hrvaški?
Cerar Erjavčevih izjav še ni komentiral, oglasil pa se je predsednik državnega zbora Milan Brglez, tudi podpredsednik SMC. Brglez je Erjavčeve izjave označil za prehitre in da so predvsem namenjene "notranji javnosti in ozkim strankarskim interesom, nikakor pa ne služijo državi". Brglez strategijo implementacije arbitražne razsodbe namreč vidi v postopnosti. Za jesen je napovedal pripravo zakonodajnih okvirov za udejanjanje arbitražne razsodbe, vedno pa dodaja, da je pri dejanjih v zvezi z razsodbo treba hiteti počasi, v ospredju pa mora biti priprava pravnih temeljev za urejanje položaja ljudi, ki so ostali na Hrvaškem.
Erjavčeve izjave lažje razumemo, če jih damo v kontekst. Številni politični analitiki in medijski komentatorji se strinjajo, da bo arbitražna odločba tista, ki bo odločilna tudi za Erjavčevo nadaljnjo politično kariero. Kot je Karl Erjavec povedal v intervjuju za Večer takoj po arbitražni razsodbi, se mu je orosilo oko, ko je videl, da gre odločitev arbitrov v Piranskem zalivu v slovensko korist. S tem je bilo namreč rešeno vprašanje nadaljevanja njegove politične kariere, saj se je dobro zavedal, da se ta lahko konča, če bi bila razsodba neugodna za Slovenijo.
Zdaj se Erjavec, opogumljen z arbitražno razsodbo, vrača v staro formo, tako ocenjujejo viri blizu vrha SMC, in želi z netenjem protihrvaških čustev pridobivati odstotke za Desus, ki mu predseduje. Viri blizu Erjavčevega kabineta očitke o Erjavčevem soliranju in nepotrebni odločnosti zavračajo. Erjavec naj bi bil v prvi vrsti nezadovoljen z milo reakcijo na Plenkovićeva odklonilna stališča do arbitražne razsodbe v Ljubljani, kjer naj bi bil hrvaškemu sogovorniku celo prepustil iniciativo, Slovenijo pa spravljal celo v podrejen položaj, s tem ko ni nasprotoval Plenkovićevemu predlogu, da bo Hrvaška do jeseni pripravila katalog vseh odprtih vprašanj s Slovenijo, znotraj katerega naj bi se pogovarjali tudi o meji. Podporo Erjavčevemu stališču naj bi izrekali tudi mnogi slovenski diplomati.
Židan na Erjavčevi liniji v boju za teran
Cerarjeva pasivnost in zadržanost pa je dala krila tudi kmetijskemu ministru in predsedniku SD Dejanu Židanu, ki podpira Erjavčeva stališča. Židan je v torek napovedal, da bo Slovenija do konca avgusta napovedala tožbo proti Evropski komisiji v zvezi z dodelitvijo izjeme Hrvaški pri uporabi imena teran. Če se pri arbitražni razsodbi Slovenija zateka v naročje Evropske komisije in jo prosi za jasna stališča glede spoštovanja in implementacije razsodbe, želi isto komisijo v primeru terana tožiti. Kar seveda ni optimalna strategija, ker naj bi obstajala velika verjetnost, da tožba pade, kar bi bila še večja blamaža za Židana in SD. A v tem trenutku je zbujanje protievropskih čustev na primeru terana strategija, ki prinaša politične točke SD, z bojaznijo gledajo viri blizu vrha SMC.
