Nagnito zaupanje

Nekak sežigalniški svetilnik je Dunaj s svojimi učinkovitimi in čistimi, okolju ter ljudem prijaznimi sežigalnicami. In Slovenci smo v tem primeru vešče. Že leta, celo desetletja je možnost pridobivanja toplote in energije iz odpadkov nadvse privlačna zadeva za številne podjetne politike (ali politične podjetnike, če želite).

A razlik med Dunajem in slovenskimi mesti je precej. Ne, veliko jih je. Dunaj je mesto, ki samo po sebi zagotavlja dovolj odpadkovnega goriva, ki ga pred sežigom skrbno sortirajo, in se tudi aktivno ukvarjajo z vprašanjem ločevanja in sortiranja. Kar gre v sežig, je skrbno izbrano, samo filtri naprav stanejo na milijone evrov. Še več - sežigalnice ves čas, vsak trenutek v dnevu, objavljajo podatke o izpustih in to v realnem času. "Ljudi obvestimo, preden se lotimo del, mesto je lastnik sistema, a bilo bi nemogoče delati brez javne podpore. Če želiš stroškovno učinkovit obrat, potrebuješ stabilen sistem, mesto ga zagotavlja," pravi tehnični direktor Wien Energie. Mesto je lastnik in meščani uporabniki, zato je ključno zaupanje, to je njihova mantra.

Je možno tak sistem prestaviti v Slovenijo? Ne. Ker ga veže vezivo zaupanja. In tak sistem je treba graditi - počasi, vztrajno in transparentno. Nikakor ne z nenadoma vzniklo uredbo, ki je v javni obravnavi le nekaj dni, tisti, ki jim uspe nanjo podati pripombe, pa - nič nenavadnega - ostanejo brez odgovorov. Odprte linije župani-vlada ne bodo zasejale zaupanja pri ljudstvu, prevečkrat je ta naveza zatajila. Tudi občine, ki so dvignile roke, da želijo imeti sežigalnice, se pri teh naprezanjih večinoma niso posvetovale z meščanstvom, ampak potihem izvlekle stare projekte in načrte katere od smelih odpadkovnih strategij nedavne zgodovine. Jasno, imeli smo jih mnogo. Tako, kot imamo mnogo sortirnic, ampak to je druga zgodba.

Pa to ni vse. Slovenci imamo zelo zapacano zgodovinsko vez s sežigalnicami. Vzemimo primer Lafarge Cementa. Leta nadčloveških naporov lokalne skupnosti so pretekla, preden so se prebivalci, ki jih je zanimalo le, zakaj je pri njih toliko rakavih obolenj in kaj se občasno kadi iz dimnikov cementarne, dokopali do pravih podatkov o izpustih.

Popolnoma enaka zgodba se zdaj ponavlja v spodnji dolini Soče. Ob podpori županje industrija v dolini operira po svoje, podatki o izpustih pa ostajajo skriti. Slovenski sistem monitoringov je pač tak, da ga naroči in vodi onesnaževalec, dovolj so povprečne dnevne vrednosti, ki zelo lepo izenačijo konične izpuste strupov v okolje. Še združenim zdravnikom ne uspe priti do relevantnih podatkov, na podlagi katerih bi izmerili obremenjenost okolja, ki neposredno vpliva na zdravje njihovih bolnikov, kako naj drugi prebivalci doline zaupajo vztrajnemu zatrjevanju, da je vse v mejah predpisanih vrednosti?

Vse to so izredno trhle podlage za postavljanje novih sežigalnic v tej državi. Zaupanje v investitorje in institucije je nagnito in ni ga antibiotika, ki bi zacelil ta vnetja. Še najmanj predlog uredbe na liniji župani-vlada, kjer o kandidaturi nihče ničesar ne vpraša ljudi, ki bodo živeli s sežigalnico.