Boris Jaušovec
Z mednarodnega letališča v bližnjem Celovcu so te dni vzpostavili novo letalsko linijo do španskega obmorskega mesta Alicante. Kot nam je povedala Barbara Schmoczer-Kuchling, pri celovškem letališču odgovorna za odnose z javnostjo, polete v nedeljo in sredo na Costo Blanco in nazaj opravlja irski nizkocenovnik Ryanair.
Barbara Schmoczer-Kuchling je pred desetimi dnevi v sodelovanju z letališčem, letalskim prevoznikom, španskim veleposlaništvom na Dunaju in partnerji v Španiji, od španskega turističnega urada do regionalnih in lokalnih turističnih organizacij, od valencijske turistične skupnosti do mestnih oblasti v Alicanteju, za skupino avstrijskih novinarjev, ki sva se ji po priporočilu avstrijske ambasade v Ljubljani pridružila še dva iz Slovenije, pripravila prvi in promocijski let ter predstavitev turistične ponudbe za tuje goste v Alicanteju in bližnji okolici. Pri poletu v nedeljo smo sicer imeli smolo. Vrata boeinga 737-800 se niso dobro zatesnila, zategadelj smo na pot krenili z debelo, šestinpolurno zamudo. Vmes so morali namreč z malim reaktivnim learjetom v Celovec prileteti Ryanairovi mehaniki s Stansteda v Londonu, da so okvaro odpravili. Nato je polet le stekel brez kakršnihkoli težav. V Celovcu, ki je najmanjše mednarodno letališče pri sosedih, beležijo 130 tisoč potnikov letno, v Alicanteju pa okrevajo po pandemiji in so lani našteli 13,2 milijona potnikov, največ Britancev in Skandinavcev, kar je bilo še zmeraj za slaba dva milijona manj kot pred korono.
Več kot le sonce, morje in nasmeh
Na meniju v Španiji so bila skoraj vsa turistična čudesa, kar si jih morete v treh dneh izleta zamisliti, od pokušine valencijskih vin v največji trdnjavi v Španiji Sveti Barbari, pri čemer z naročilom regionalnega rdečega vina monastrell verjetno nikoli ne boste zgrešili, do kuharskega tečaja za jed arroz, ki je regionalna zvrst bolj znamenite paelle, do obiska sredozemskega Manhattna Benidorma, priljubljenega predvsem med Britanci, in njegovih največjih možnih kontrastov, umetniške vasi Altea in španske hribovske vasi iz tako rekoč slovenskega pregovora, da vam je kaj kot španska vas, Guadalest po imenu, pa še večurnega kolesarjenja z električnimi dvokolesi med nasadi pomaranč v zaledju Benidorma in jadranja s katamaranom na morju pred Alicantejem. Ni, da ni.
Ko sem govoril s turističnimi delavci, ki so nas spremljali med promocijskim obiskom, je usmeritev španskega turizma morda najbolje povzel Antonio Frutos iz ABC Tourguides: "O Španiji so bili obiskovalci dolga leta prepričani, da pač ponuja sonce, morje in nasmeh, toda na globalnem turističnem trgu je to premalo. Zato že nekaj časa skušamo širiti turistično ponudbo, da je mogoče pri nas doživeti in použiti še kaj drugega kakor zgolj naravne danosti. Poudarek je na kulinariki in številnih športnih in drugih prostočasnih dejavnostih. Še posebej pa želimo naše goste zadnja leta zvabiti v zaledne kraje obmorskih destinacij, ki so za marsikoga presenetljivo kulturno in zgodovinsko bogato odkritje."
Alicante je z okoli 380 tisoč prebivalci sicer šele enajsto največje mesto v Španiji in spada med devetnajstimi španskimi regijami pod regijo Valencia, kakor se imenuje tudi njeno skoraj milijonsko glavno mesto nekoliko severneje. Konec marca je bilo v njem že skoraj vroče, prvi dan 28 stopinj Celzija, druga dva dni pa nekaj čez dvajset stopinj. V začetku pomladi zvečer še zapiha mrzel veter, tako da kakšen pulover in tudi jakna nista odveč, tudi jutra še znajo biti sveža pri okoli 10 stopinjah Celzija. Morje pa je pri temperaturah, ki so zgolj za najpogumnejše. V Albiru sem sicer videl enega kopalca v 14 ali 15 stopinj Celzija mrzli vodi, pa mi je Antonio Frutos takoj razložil, da Albir velja za največji kraj, naseljen z Norvežani, zunaj Norveške. Verjetno torej v mrzli vodi ni zeblo potomca Vikingov. Costa Blanca, zavoljo številnih svetlih peščenih obal oziroma plaž njeno ime pomeni Bela obala, se na več kot 400 kilometrih vije vse od Coste Brave, torej od Katalonije, kjer je bolj skalnata, do bolj ravne proti južni regiji Murcia.
Zakaj so imena arabska?
Valencijski kraji, omenjeni v članku, imajo imena, ki vlečejo korenine iz arabščine, kar se vidi že po pogosti arabski predponi, členku al. V srednjem veku je bila namreč večina Španije pod Arabci. V roke kristjanov so ti kraji padli po krvavi rekonkvisti, ko so denimo med prvimi leta 1248 zavzeli Alicante, po valencijsko Alacant, in kot zadnjo, nekoliko južneje, Granado z znamenito Alhambro leta 1492. Alicante naj bi pomenil bele griče, Altea višavje, Benidorm seveda ne dobrega spanja, pač pa ime prihaja iz arabskega sin (ben, bin) od Darma, enega od mavrskih kraljev. Guadalest pomeni, da je ob reki, guada namreč po arabsko pomeni prav reko. Albir je menda iz arabskega za plodno zemljo. Le Denia naj bi kot rimska kolonija dobila ime po rimski boginji Diani, La Vila Joiosa pa po valencijsko pomeni srečno mesto, saj poleg morja, polnega rib, kraj zavoljo reke Amadorio premore še plodno zemljo.
Je valencijščina svoj jezik ali ni?
Kolikor mi je uspelo ugotoviti, saj so organizatorji poskrbeli, da je četica novinarjev imela plačano vse, so cene ob Costi Blanci precej podobne slovenskim. Ribja plošča za dve osebi v restavraciji sredi Alicanteja, precej pitoresknega zgodovinskega mesta pod trdnjavo, ki so jo prvi zgradili Mavri, je stala 20 evrov. V 95 kilometrov oddaljeno Denio iz Alicanteja vozi tramvaj za samo 8,45 evra. Seveda med to dveurno potjo ustavi v številnih zanimivih nekdanjih ribiških vaseh, mestecih, vozovnice za krajše razdalje pa so še cenejše. Postaje so tudi v Benidormu pa ob plaži San Juan, kjer prevladujejo vodni športi, poleg Altee se utegnete zamuditi tudi v pisani Villajoyosi, valencijsko La Vila Joiosa, z več kot tremi kilometri peščene plaže, ki je tu in tam posejana z gručami visokih palm in ponuja izbrane kulinarične užitke v restavracijah ob njej. Omenim naj, da je od korone naprej v valencijski regiji prepovedano kajenje tudi na gostinskih terasah, sieste pa se v večjih krajih ob obali ne držijo, drugod pa še.
Na moja vprašanja, ali je valencijščina svoj jezik, so mi sogovorniki odgovarjali, da je. Torej, da je svoj jezik v razmerju do kastiljščine, ki v svetu velja za španski jezik. Na moje podvprašanje, ali je valencijščina tudi svoj, različen jezik od katalonščine, pa so bili odgovori, verjetno skladno s političnim prepričanjem ali pa vsaj z družinskim poreklom, že precej različni. Nekateri so zatrjevali, da gre za poseben jezik, drugi, da bi morda lahko bil zgolj katalonski dialekt. Predstavljal sem si to, kot da bi kdo rekel, da prekmurščina ni slovenščina oziroma da je kvečjemu njen močan dialekt. Toda od vodičke Mar, ki se je valencijsko naučila šele v šoli, sem dobil nedvoumen odgovor, da sta valencijščina in katalonščina "v bistvu isti jezik". Te razprave so seveda še posebno vroče v luči želje vsaj polovice Kataloncev po odcepitvi od Španije. No, Valencijčani pri tem nikakor niso tako zagnani. Toda težko je vedeti, kaj bi utegnila prinesti prihodnost, sploh če Kataloncem osamosvojitev izpod madridske krone uspe.
