Ti fantje so žrtvovali sebe, svoj svet in svoje najbližje za en sam cilj. Gregor Ropret je moral izpustiti sestrino poroko, Tonček Štern julija rojenega novorojenčka (Toneta šeste generacije) skorajda ni niti videl. Ma, kakšen počitek po sezoni, kakšen dopust, kaj šele očetovski … Da bi s skupnimi močmi prišel do uspeha, je cvet slovenske odbojke žrtvoval celo poletje, skoraj v enem kosu. In tudi teh nekaj prostih dni, ki so jih imeli od maja, bi z veseljem dali še za Tokio, če se le ne bi zgodil tisti lanski kvalifikacijski preobrat proti Francozom, kasnejšim olimpijskim prvakom.
Morda so res preložene olimpijske igre kot priloga že tako zasičenemu poletju poskrbele, da so se favoriti fizično ali psihično izpraznili. Italijani so tako proti finalu raje poslali prenovljeno, pomlajeno ekipo, Slovenci generacijo, lačno zlata. Favoriti stavnic Poljaki so ob 50-letnici hrama domače odbojke, Spodeka, ostali le šampioni provokacij, Francozi si dvoboja s Slovenijo niti zaslužili niso, tudi Rusi in Srbi so ostali prekratki.
Omenjenih reprezentanc ne gre dajati v nič, saj v svetu vrhunskega športa odločajo milimetri – dokaz je prav polfinale z neštetimi videopregledi in dvakratnim prezgodnjim slavjem Slovenije. Kako za vraga Jani Kovačič rešuje neulovljive žoge, kako jih Tonček Štern, Klemen Čebulj in Rok Možič nabijejo v tla, da se odbijajo skoraj v strop, kako jih Tine Urnaut pošilja mimo nasprotnikove obrambe, kako Jan Kozamernik in Alen Pajenk ustavljata projektile z več kot 100 km/h ter kako Dejan Vinčić in Gregor Ropret znata najti takšne napadalne rešitve, da nasprotniki ostanejo celo brez enojnega bloka, nam, laikom, ni povsem jasno. Lahko se le čudimo in občudujemo poteze.
Je pa nekaj kristalno jasno; milimetri in dotiki prstov gor ali dol, tu ne gre za srečo ali splet naključij. Ti fantje do finala niso prilezli ne prvič, ne drugič, ampak tretjič. In če je kdo leta 2019 uspeh pripisoval poletu na krilih evforičnih Stožic, je tokrat ostal zaprtih ust. Kot 11.500 navijačev v Katovicah. Kot cela Poljska. Kot sami svetovni prvaki. Doseči tretji finale v šestih letih pomeni, da Slovenija upravičeno sodi v evropski vrh in da je kljub dvema milijonoma prebivalcev odbojkarska velesila. Pa čeprav že drugih športnih presežkov v kombinaciji teh dveh milijonov in množice drugih športov ne manjka.
V vsej tej družbi takšnih in drugačnih slovenskih reprezentanc pa je odbojkarska rezultatsko najbolj konsistentna. Že od evropskega srebra 2015 se uspehi nizajo in, z uvrstitvijo v ligo narodov, celo še rahlo stopnjujejo. In ne, odbojka nikakor ni neki eksotični šport z omejenim naborom konkurence. Kar rekordnih 222 članic sestavlja Mednarodno odbojkarsko zvezo FIVB – praktično vse države, za katere ste slišali, pa tudi kakšna, za katero še niste. Celo nogometna Fifa z 211 krepko zaostaja. Ker se zavedajo, kam v vsej tej množici spadajo, so fantje že pred letošnjim prvenstvom hrabro napovedovali naskok na evropski vrh. Brez strahu in okolišenja, neposredno in jasno. Odbojkarski stroj, samozavest serijsko. In brez popustov za tekmece.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
