Obče pravilo je, da krize najbolj ranijo že tako šibke in najbolj udarijo tam, kjer je družba najšibkejša in najmanj odporna. Ta skupni imenovalec imajo vojne, podnebna kriza z ujmami in sedaj se vse bolj kaže, da tudi epidemija. Področja, ki smo jih zanemarjali ali kvečjemu za silo krpali, postajajo odprte rane družbe. Tak primer je denimo pomanjkanje kadra v zdravstvu, kjer se je za problem vedelo že dolgo, reakcija pa se je zgodila le v najbolj akutnih primerih. Epidemija je na najbolj krut način pokazala, kako kritičen je primanjkljaj osebja na oddelkih intenzivne terapije. Enako smo ničkolikokrat na pobudo domov za starejše opozarjali, kako krhek je sistem in kako velik je primanjkljaj mest za vse oskrbovance, ki bi želeli bivati v domu. Kruto, a moralo je priti do epidemije in presežnih smrti, da so se zadeve začele urejati.
A kljub temu je lažje graditi nove zgradbe in šolati nov zdravstveni kader kot se boriti s še eno epidemijo, ki ostane v oseki virusne - epidemijo duševnih motenj. Tudi tukaj je bilo opozoril veliko in bila so nazorna - današnja družba je s hitenjem, poseganjem po več in boljšem, nenehnim pritiskom uspešnosti pričela potihoma izločati tiste, ki ne dosegajo standardov družbe. Ni le ekskluzivno slovenski problem, a šibka varnostna mreža pod njim je v Sloveniji preveč naluknjana, da bi zmogla pomagati vsem. Sploh pa gre pri duševnih motnjah še vedno za prevečkrat stigmatizirano področje. Ko se zgodi v naši bližini, ostanemo praviloma nemi in nemočni. Celo v družinah, ki so opremljene z znanji. Hudo je, ker se dogaja mladim.
K sreči nedavne raziskave kažejo, da mentalna utrujenost, ki je posledica izolacije tudi pri ljudeh brez predhodnih težav, po ponovnem odprtju družbe in vzpostavitvi socialnih stikov postopno izgine. A težave so bolj globoke pri mladih, ki nimajo prav zelo utrjenih socialnih mrež in bi jih morali v tem času pravzaprav plesti, epidemija pa jih je pahnila izključno na družabna omrežja. Ta od njih in nas terjajo vse več - doseganje idealnih mer, izgleda, potovanj, družin. Delajo nas odvisne od všečkov popolnih neznancev, izpostavljajo njihovi presoji in že v normalnem obdobju je ta pritisk v kombinaciji z drugimi stresnimi dejavniki za marsikoga prevelik. V raziskavi v Veliki Britaniji, izvedeni na več kot 2000 mladih z zgodovino težav v duševnem zdravju, pa se je izkazalo, da jih več kot štiri petine poroča o tem, da se je njihovo stanje v času epidemije poslabšalo. Zastrašujoči so tudi podatki raziskave slovenskega NIJZ, ki kažejo, da se pri mladih med 18. in 29. letom duševno zdravje drastično poslabšuje: kar do 25 odstotkov mladih v tej starostni skupini kaže tveganje za pojav depresivne motnje.
Najmanj, kar lahko družba stori sedaj, je blaženje posledic epidemije duševnih stisk s krepitvijo zdravstvenih in svetovalnih mrež. Zdravljenje družbe tako, da bo mladim ponujala spodbude in ne le ukaze in strahove, pa bo bolj zapleten proces.
