Zora Štok
Repa in korenje - slabo je življenje, potica dobra jed - boljše nima celi svet, pravi slovenski pregovor. Le da naše potice ves svet vendarle še ne pozna tako dobro kot italijansko pico na primer. A od torkovega obiska ameriškega predsednika Donalda Trumpa in prve dame Melanie pri papežu Frančišku o potici vendarle govori skorajda ves svet. Ne le govori, o potici zdaj pišejo tako ugledni svetovni časopisi, kot sta angleški Guardian in ameriški Washington Post. Slednji že kar v naslovu navaja, da bi zdaj vsi radi pokusili "orehov kruh", in pred tem omeni nekoliko nerodno situacijo, v kateri se je znašla Melania Trump, ko jo je papež vprašal, kaj daje za jesti možu, morda potico? Ker papež potico dobro pozna, še iz časov, ko je kot duhovnik služboval v Južni Ameriki in so mu jo pekle Slovenke. Spomin na potico mu je lani obudil tudi naš predsednik Borut Pahor, ko mu je ob državniškem obisku v Vatikanu med darili izročil tudi potico (spekli so jo v podjetju Sastela v Ljutomeru).
Potico pošiljajo na vse konce sveta
Iz domovine Slovenije pa potico nosijo v svet mnogi, ki želijo tujcem predstaviti delček slovenske kulinarične zakladnice, ali pa se tisti, ki potice pečejo, odzivajo na številna naročila z vsega sveta. Ti so pogosto posledica prav pokušanja potice, ki so jo dobili kot darilo. Tudi Lidija Fingušt iz slaščičarne Pika Nogavička na Hočkem Pohorju na primer svoje potice pošilja po vsem svetu, največkrat jih ljudje naročijo kot darila znancem, prijateljem in sorodnikom na različnih koncih sveta.
A kako potico narediti tako prepoznavno, da bi jo po svetu naročali in kupovali tudi tisti, ki s Slovenci nimajo pravega stika? Kot se na primer s pico ali indijskimi prigrizki srečamo na vsakem koraku, kamorkoli nas zanese pot. Duška Vuga Cizl, nekdanja direktorica medijsko-marketinške agencije Mediamix, meni: "Da bi potico uveljavili v tolikšni meri, da bi jo tujci iskali tudi v svoji državi, mora poskrbeti naša država z vsemi svojimi mehanizmi. Korak za korakom. Posamezniki, ki se trudijo, so za uveljavitev in prepoznavnost premalo. Se pa nekateri že lotevajo akcij, kako potico narediti prepoznavno, kako jo tujcu predstaviti, mu jo ponuditi, ga navezati nanjo. Sama sem svojim prijateljem, sosedom in znancem v Avstriji v Tuševih trgovinah kupila komplet mini potice in majhnega okroglega pekača zanjo. Engrotuš je idejo razdelal skupaj s podjetjem Sastela iz Ljutomera. Takšne ideje se mi zdijo domiselne, uporabne, darilo je tudi praktično, saj ni preveliko in ne pretežko, kar je še posebno pomembno, če potujemo z letalom."
Zaščitena kot zajamčena tradicionalna posebnost
Za promocijo potice zunaj slovenskih meja se trudijo tudi na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. "Potico vključujemo v promocijske dogodke, ki jih izvajamo v tujini, vključena je v redno ponudbo razstavnega prostora pri predstavitvah ministrstva in Slovenije tudi na največjem kmetijsko-živilskem sejmu v Berlinu," so sporočili.
Na vprašanje, kako je z zaščito slovenske potice, so odgovorili: "Glavno vlogo pri usklajevanju receptur in nadevov za zaščito slovenske potice je prevzela Kmetijsko-gospodarska zbornica Slovenije, ki je v sodelovanju z Gospodarsko zbornico Slovenije in Obrtno zbornico Slovenije organizirala več internih ocenjevanj potic, katerih cilj je bil v prvi vrsti uskladiti optimalno recepturo za pripravo testa za potice in nadeve. Prav tako je bilo treba dogovorjene recepture preizkusiti tudi v različnih obratih. Na podlagi testiranj je bila dogovorjena enotna receptura za testo. Sprejeta je bila tudi odločitev, da se slovenska potica zaščiti kot zajamčena tradicionalna posebnost. To pomeni, da se zaščitita receptura in postopek, medtem ko sama proizvodnja ni geografsko omejena.
Dogovorjeno je bilo, da se slovenska potica najprej zaščiti s petimi tipičnimi nadevi, orehovim, orehovim z rozinami, rozinovim, pehtranovim in pehtranovim s skuto, vendar so pred kratkim proizvajalci iz vzhodne Slovenije predlagali še makov nadev. Uradno vloge za zaščito slovenske potice še nismo prejeli," odgovarjajo s kmetijskega ministrstva.
