Volitve za Evropski parlament so mimo, vemo, kaj so med drugim sporočile evropskim vladajočim elitam, v Franciji najbolj, a tudi v Avstriji, Nemčiji in še kje: da je zadnji čas, da se z Rusijo sklene mir v Ukrajini, in sicer v odnosih z Zahodom.
Osebno me vse prej kot veseli, da to sporočilo prihaja iz okrepljene skrajne desnice, ki bo gnev lastne narave in biti zlila na vse, kar je dobrega in naprednega v evropski družbi, še posebno na sočutje, kolikor ga je še, do Neevropejcev, ki prihajajo k nam, da bi ubežali vojnam, represijam in lakoti in se čutili kot mi, ljudje.
Bolj sem upal, da bodo do tega spoznanja, da nas politika, ki jo vodita Nato in Evropska unija do vojne v Ukrajini, vse hitreje oddaljuje od miru in potiska k neposrednemu spopadu z Rusko federacijo, in to skoraj zagotovo jedrskemu, prišli trenutni odločevalci, od vrhov obeh zvez do vlad članic. Toda se to ni zgodilo, še huje, kot da bi bilo z volitvami vse v redu, so tudi najnovejša opozarjanja iz Kremlja, kako se utegne odzvati, če bi se država počutila ogroženo, gospe in gospodje, ki vodijo Nato in EU, od Stoltenberga do Leynove, od Macrona do Scholza, od Trudeauja in Sunaka do Melonijeve, pa ne pozabimo na glavnega pokrovitelja Bidna, vsi zbrani minuli teden na vrhu G7 v Apuliji, povsem preslišali. Enako obrambni ministri Nata v Bruslju. Vsa ta druščina je v en glas obljubila Zelenskemu vso nadaljnjo in dolgoročno tudi vojaško podporo v vrednosti več kot 40 milijard evrov letno, z orožjem, ki lahko udari po ruskem ozemlju, in s črpanjem celo iz ruskega zamrznjenega premoženja. Dodatno so v celoti prevzeli nase, s čimer so razbremenili neposredne odgovornosti ZDA, koordinacijo dobav orožja. Vse bolj brezglava igra z ognjem!
Edini, ki je Stoltenbergu rekel "Nas pri nadaljnji vojaški pomoči Ukrajini ne bo in tudi posodili ne bomo za ta namen svojega zračnega prostora.", je bil madžarski premier Orban, tako da se je generalni sekretar zavezništva zadovoljil že s tem, da vsaj veta ni bilo pri sprejemanju sklepov.
Zakaj česa takega Slovenija ne zmore? Kje je naša suverena volja? Ali tudi mi ne razumemo, ne dojamemo, se nam ne svita, kam ta vse bolj ponoreli nori zahodni vlak drvi? Kaj nam povedo volitve in glasovi iz Moskve?
Da, Rusija je agresor in Ukrajina žrtev agresije, a se slednja ni zgodila - če parafraziram Guterresa ob izraelski na Gazo - v praznem prostoru. To je seveda ne upravičuje, a dejstvo je, da jo je nujno ustaviti, preden bo prepozno, in ustaviti jo je možno le s pogajanji! Tudi v tem smislu Putin pošilja signale, ki jih ne gre spregledati. Hvalevreden trud Švice s svetovnim vrhom o miru v Ukrajini, a z invalidnimi (odsotnost Rusije) in izključno enosmernimi pobudami se ne pride daleč.
V naših, domačih vrstah je zmagala opozicijska desnica, ki je vse prej kot za pogajalsko pot, pri čemer pa se v bistvu ne razlikuje od večine koalicije.
Enako držo ohranja etablirani medijski prostor, zlasti RTV, ki je že zdavnaj zaprl vrata onim, ki že od začetka vojne v Ukrajini pozivamo k drugačnemu pristopu do nje.
V zameno dobimo dokumentarec Panika na Vzhodu, ki nas s prikazovanjem stanja duha na Finskem, Poljskem in v Litvi prepričuje, da se moramo Rusov bati tudi mi. Seveda če bomo kot člani Nata in EU nasedli tej psihozi in evidentni propagandni vojni ter še naprej slepo sledili vsemu, kar odločajo močnejši v Washingtonu in Bruslju.
To madžarski predsednik vlade dobro ve, zato korak nazaj, zato previdnost, zato izstop iz vlaka, namenjenega v pogubo, morda v nepovrat.
Imeli smo pogum in srce, da smo priznali Palestino, pri čemer smo vedeli, da ne bomo deležni pohval iz ZDA, Nemčije, Avstrije, Češke, da ne omenim Izraela. Dvomim, da smo kako prejeli od vrhov Nata in EU. A smo si končno upali, ker smo vedeli, da je bilo tako prav!
Odločimo se enako še enkrat, spoznajmo, da nas dosedanja smer odzivanja do vojne v Ukrajini vodi vse dlje od miru, in sporočimo Bruslju, da bomo sodelovali pri pomoči napadeni državi samo humanitarno ter, ko bodo pogoji dani, pri njeni obnovi, a nič več vojaško.
Pokažimo smer prebujanja, treznjenja, spametovanja, spoznanja, da ko "rdeči telefon" med Washingtonom in Moskvo več ne zvoni, je čas, da v Kremelj pokliče Evropa in napove obisk.
Aurelio Juri, Koper
