Branka Bezjak
Pot v tiste konce, na Solčavsko, v resnici ni bila spodbujena s tem, da bi obiskali Potočko zijalko. Kot navdušeno hribolazko me je navdušila misel, da obiščem goro, pridem na vrh Olševe. Da je prav tam tudi eno najpomembnejših arheoloških najdišč v Sloveniji z najdbami pomena, ki se merijo v svetovnem merilu, sem, pravzaprav priznam, (ponovno) izvedela ob prebiranju opisa poti.
Že izhodišče v naselju Podolševa, do koder se pripeljemo iz Luč, navduši. Osrednjo identiteto Podolševi, ki leži na dobrih tisoč metrih nadmorske višine in s tem sodi med najvišje ležeče v Sloveniji, daje cerkvica Svetega Duha. Ta na manjši vzpetini dominira v naselju, v daljavi za njo pa se odpre slikovit pogled na mogočne vrhove Kamniško-Savinjskih Alp s prepoznavnim Kamniškim sedlom in vrhovi ob njem. Toda mi se usmerimo na drugo stran, h gorskemu grebenu Olševe. Izhodišča za pot na Olševo oziroma do Potočke zijalke ni težko najti, saj nanj takoj ob cesti opozorita leseni skulpturi medveda in pračloveka. Že pred leti so namreč poleg označene planinske poti uredili tudi Medvedovo pot, ki z dodatnimi tablami in oznakami poskrbi, da boste to znamenito jamo zagotovo našli. "Poglej, pridružil se nama je 'kromo', tvoj prednik, kromanjonec, ki te bo popeljal naprej do Potočke zijavke," je na tabli ob skulpturah zapisano povabilo medveda. In za njim še povabilo pračloveka: "Pridi, te kraje so dobro poznali že moji predniki pred 35.000 leti. Bi rad videl, kako so živeli?"
Pot nato najprej prečka dvorišče kmetije Rogar, nakar se začne vzpenjati, najprej skozi gozd, potem je dreves zmeraj manj in po dobri uri hoje smo pri tej znameniti jami na nadmorski višini 1675 metrov. Ime je dobila po nekdanjem lastniku Potočniku, beseda zijavka (uporablja se tudi zijalka), pa pomeni jama. Dolga je 115 metrov, v širino meri med 20 in 40 metrov, strop je visok od štiri do deset metrov. Leta 1928 je Srečko Brodar odkril najdišče, njegova izkopavanja pa pomenijo začetek slovenskega raziskovanja paleolitika, Potočka zijalka pa je sploh prvo znano visokogorsko najdišče iz obdobja aurignaciena.
Že pred Brodarjem je to jamo oziroma najdišče odkril študent medicine Josef Karl Gross, ki je z dovoljenjem lastnika tu kopal v letih 1926-1928. Našel je ognjišče in koščeno konico ter izkopal veliko kosti jamskih medvedov. Njegovo poročilo iz leta 1929 hrani Koroški deželni muzej v Celovcu. Brodar je bil ob odkritju jame profesor naravoslovja na gimnaziji v Celju. Da bi najdišče zaščitili pred nadaljnjimi nestrokovnimi posegi oziroma nelegalnimi izkopavanji, je jamo odkupilo celjsko Muzejsko društvo, Brodar pa je pričel z arheološkimi izkopavanji, ki so trajala do leta 1935.
Odkrili so kosti več kot 1000 jamskih medvedov, manjše število ostankov drugih živali ter sledi paleolitskega človeka - kromanjonca. Najdbe iz Potočke zijalke so prelomnega pomena za vpogled v potek zadnje ledene dobe v Alpah. Dokazujejo, da so bila v času velike ohladitve toplejša obdobja, ko se je led umaknil in je bilo življenje tam vendarle mogoče. In tako so jamo pred 35 tisoč leti obiskovali ledenodobni lovci, ki so v brlogu jamskega medveda izvajali obrede plodnosti in medveda častili kot totemsko žival. Jama sicer ni bila primerna za bivanje ljudi, ti so imeli šotorišča, jamski medvedi pa so v njej prezimovali.
Večina živalskih ostankov iz Brodarjevih izkopavanj je izgubljena, saj je bila paleontološka zbirka uničena v bombnem napadu med drugo svetovno vojno. Med ponovnimi izkopavanji med letoma 1997 in 2000 so raziskovalci našli tudi nekaj kamenih orodij in dve koščeni konici. Med predmeti je največja znamenitost najstarejša evropska šivanka, pri kateri je nit tekla skozi votlo kost in je zato brez ušesca. Do leta 2016 je veljala za najstarejšo na svetu, takrat pa so v jami Denisova v Sibiriji našli šivanko, za katero arheologi ocenjujejo, da je stara 50 tisoč let.
Najdbe iz Potočke zijalke hrani Pokrajinski muzej v Celju, stalna razstava pa je postavljena tudi v gostišču Firšt v Logarski dolini. Dodajmo še, da pot do jame ni zahtevna, zanimiva je za obisk tudi pozimi, ko so v njej ledene sveče. Seveda pa se izplača povzpeti tudi do vrha Olševe, kjer boste ponovno poplačani s prelepimi razgledi, kakor že prej ob poti in pri vhodu v jamo.
