Evropska unija je pri soočanju s pandemijo covida-19 vse bolj razcepljena, žal ne precepljena. Razklana. Od napovedane in opevane skupne evropske strategije z največjim izzivom sodobnega časa je ostal le še covidni semafor, ki z neizprosno statistično natančnostjo beleži podatke o novih okužbah. In ti podatki se po krajšem obdobju vmesnega optimizma slabšajo iz tedna v teden. Tudi za Slovenijo.
Strateške evropske covidne enotnosti pravzaprav nikdar ni bilo. Začelo se je z zapiranjem meja ob prvem valu, ko je vsaka država ravnala po svoje, nadaljevalo z zmedami in soliranji ob začetnih nabavah cepiv, ko je solidarnostni ključ čudežno padel nekam v kanal, in se (verjetno ne zadnjič) končuje ob napovedanem začetku četrtega vala, ko se znova vsaka država odziva po svoje. Ponekod je evropsko vodstvo pač lakonično ugotovilo, da je cepiv dovolj za vse, in si opralo roke: mi smo svoje opravili.
Pri državah se že oblikujeta dva osnovna principa: (navidezno) liberalni in avtoritarni. Primer prvega je Avstrija, kjer je kancler Sebastian Kurz zavzel paradigmo, da je namesto ukrepov države zdaj čas za odgovornost vsakega posameznika. Manj kot 48 ur kasneje jim sledi tudi Slovenija. Po drugi strani pa nekatere države, najočitnejši primer je Latvija, vzpostavljajo ostro oblastniško kontrolo nad prihodnostjo; vlada v Rigi je odločila (sklep mora potrditi še parlament), da je cepljenje obvezno za zaposlene v zdravstvu, izobraževanju in socialnih službah. V ostalih panogah bodo delodajalci imeli pravico, da odpustijo tiste zaposlene, ki se ne bodo cepili. Kako bo na to reagiralo ustavno sodišče in na koncu verjetno še evropsko sodišče za človekove pravice, ostaja vprašanje. Tretje države, na primer Francija, so nekje vmes, saj uvajajo obvezno cepljenje za zdravstvene delavce kot palico in od avgusta možnost vstopa v restavracije, kulturne ustanove in drugam le za tiste z zloglasnim PCT - prebolele, cepljene in testirane. In da ne bo pomote, testi razen z zdravniško napotnico ne bodo več brezplačni.
V Sloveniji smo lahko osupli. Po tistem, ko je vlada skoraj 17 mesecev posegala v vse segmente našega življenja, je nenadoma praktično dvignila roke od vsega. Po vseh fiaskih z nabavo zaščitne opreme, cepiv, cepilnimi strategijami in drugim bo zdaj odgovornost prevaljena na državljane, in ko bo butnil četrti val, bomo poslušali, da smo si sami krivi. Kakšen privoščljiv stavek v smislu, če ste bili tako zelo pametni na referendumu, pa bodite pametni še zdaj, se kar izrisuje na vladnih družbenih omrežjih. Da po devetih protikoronskih paketih ni več denarja za državne intervencije v gospodarstvo, je tudi jasno. Padanje iz ekstrema v ekstrem, torej iz popolnega represivno/državnega nadzora z mnogimi povsem neutemljenimi ukrepi do popolne svobode odločitve posameznika in odgovornosti zanjo ljudi zmede. Kot da ne bi bili zmedeni že dovolj ...
Obiščite spletno stran brez oglasov.
