Iskrenost in naklonjenost v odnosih med Slovenijo in ZDA upadata že več kot desetletje. Pred meseci mi je dolgoletni uslužbenec Pentagona dejal, da Slovenije ne štejejo med najožji krog zaveznikov znotraj zveze Nato vsaj od leta 2007. Razlogov ne gre iskati v pragmatičnosti ZDA in upadu strateške zanimivosti Slovenije, pač pa v naši nedoslednosti pri politiki, ki ne opravlja domačih nalog," nam je glede bilateralnih odnosov med Slovenijo in ZDA, kot edino preostalo supersilo v svetu, povedal Igor Kovač, mednarodni politolog in raziskovalec na Univerzi v Cincinnatiju. Da Slovenija zanemarja odnose z ZDA oziroma da vanje ne vlaga dovolj truda in v odnosih ravna vse preveč površno in nedosledno, nas je opozorilo tudi več dobrih poznavalcev bilateralnih odnosov.
Kaj je Slovenijo oddaljilo od ZDA
Vrh ledene gore slabših odnosov med državama je bil nazadnje razviden v zadržanem ameriškem stališču do arbitražne razsodbe, ki Sloveniji ni pogodu. Posebno sporočilo Washingtona pa gre razbrati tudi v za zdaj neuradni kandidatki Bele hiše za novo veleposlanico v Sloveniji. Trumpova administracija s posredovanjem prve dame ZDA Melanije Trump pošilja v Slovenijo nekarierno diplomatko in hotelirko Kelly Roberts. Američani nam prek nje, tako Kovač, sporočajo, da pozornost s političnih odnosov (dokončno) preusmerjajo na ekonomske. "Pogosto menjavanje političnih stališč, često brez razumljivega razloga - ali s slabo utemeljenim, nespoštovanje dogovorov in obljub, nerazumevanje potrebe po simbolnih in solidarnostnih dejanjih, strah pred prepotrebnimi reformami in tujimi investicijami, umišljena geopolitična pomembnost ter samozadostnost so oddaljile in odtujile Slovenijo od edine svetovne velesile," Kovač nazorno in podrobneje pojasni, zakaj se ZDA politično oddaljujejo od Slovenije.
V oči bode tudi odsotnost slovensko-ameriških političnih stikov na najvišji ravni. Že zdavnaj so minili časi, ko je Slovenijo leta 1999 obiskal takratni ameriški predsednik Bill Clinton, leta 2001 pa sta se na Bledu sešla ameriški predsednik George W. Bush in ruski predsednik Vladimir Putin. Na uradnem obisku v ZDA pri Baracku Obami je bil nazadnje, daljnega februarja 2011, takratni predsednik vlade Borut Pahor. Njegovim naslednikom, Janezu Janši, Alenki Bratušek in Miru Cerarju, tak podvig ni uspel. Še bolj zgovorno pa je dejstvo, da zunanji minister Karl Erjavec sploh še ni bil na uradnem ali delovnem obisku v ameriškem State departmentu pri katerem od ameriških zunanjih ministrov.
Rupel: Stranke, kot je Desus, v ZDA ni
Povedati je treba, da se slovenski in ameriški politiki srečujejo ob različnih priložnosti, a v bistvu gre za kratka, mimobežna in vljudnostna srečanja, na katerih se ni mogoče resneje posvetiti vsebinskim temam, ki ustvarjajo razpoke med slovensko in ameriško stranjo. "Kaže, da je Cerar na nedavnem srečanju kandidatk za članstvo v zvezi Nato v Podgorici želel srečati ameriškega podpredsednika Mikea Pencea in ga navdušiti za arbitražni sporazum. Kakšen je bil in koliko časa je trajal slovensko-ameriški podvrh, je vprašanje za bistroumne zunanjepolitične analitike, ki ob takšnih priložnostih sicer najraje molčijo," je oster nekdanji slovenski veleposlanik v ZDA in nekdanji slovenski zunanji minister z najdaljšim stažem Dimitrij Rupel. K temu dodaja, da se državniki o nekaterih važnih stvareh (kot je arbitraža) poredkoma ali sploh ne pogovarjajo ob priložnostih, ki niso namenjene tem važnim stvarem.
Seveda je mogoče marsikaj reči in doseči tudi na proslavah in pogrebih, tako Rupel, vendar morajo biti tudi v takšnih primerih iztočnice za pogovor dobro pripravljene, s temi pripravami pa se ukvarjajo veleposlaniki. A Rupel dodaja, da si je Slovenija z nedavno postavitvijo Stanislava Vidoviča za veleposlanika v Washingtonu kot nalašč še dokončno odžagala vejo, na kateri je sedela. Še bolj zgovorno in brez dlake na jeziku pa veteran slovenske zunanje politike pojasni Erjavčevo odsotnost v ZDA: "O poteh zunanjega ministra raje ne govorim. Verjamem, da je ovira tudi njegovo neznanje angleščine. Stranke, kot je Desus, pa v ZDA seveda ni."
Koketiranje z Rusijo nas ni oddaljilo od ZDA
V zadnjih nekaj letih, ko v Sloveniji službuje aktualni ameriški veleposlanik Brent R. Hartley, je Slovenija po nekaterih diplomatskih ocenah postala še bolj rusofilska država. V zadnjih dveh letih sta Slovenijo obiskala tako ruski predsednik vlade Dmitrij Medvedjev kot ruski predsednik Vladimir Putin. Slovenski predsednik Borut Pahor je letos vrnil obisk Moskvi, tam pa se je v zadnjih letih večkrat mudil tudi zunanji minister Erjavec. Vprašanje, ki sledi, je, ali so se odnosi z Washingtonom ohladili zato, ker so z Moskvo preveč topli, sploh glede na to, da je Rusija pod zahodnimi sankcijami. "Tako koketiranje z Rusijo ni neposreden razlog za ohladitev odnosov med Slovenijo in ZDA. ZDA bi razumele slovensko usmerjenost na Vzhod, če bi vedno znova potrjevali svojo kredibilnost kot partner v zvezi Nato," pojasnjuje politolog Kovač. Močno opevana vloga Slovenije kot mediatorja ali most med ZDA in Rusijo ali širše med Vzhodom in Zahodom, bi bila po njegovem mogoča samo, če bi Slovenija imela neomajno zaupanje na obeh straneh: "Slednje pa si je treba zgraditi. Zaradi zgoraj omenjenih karakteristik Slovenija v mednarodnih odnosih nima kredibilnosti, tudi ne med zavezniki, zato je težko pričakovati ameriško afiniteto do naših interesov."
Rojstni kraj prve dame ZDA ni dovolj za obisk predsednika
Še en nekdanji slovenski veleposlanik v ZDA Davorin Kračun pa meni, da bi glede na kapacitete slovenske diplomacije težko dali oceno, da Slovenija namenoma zanemarja stike z eno ali drugo državo, torej tudi z ZDA. "Z ameriškega vidika Slovenija nikoli ni bila tako pomembna država, da bi jo odnosi skrbeli. Ameriška diplomacija nas ima popredalčkano kot članico EU, zveze Nato in zaveznico, pa kot državo na robu potencialno problematične jugovzhodne Evrope, kjer lahko Slovenija odigra pozitivno vlogo. Prioriteta obravnave Slovenije v ZDA je nizka," pojasnjuje Kračun, ki v tem kontekstu razume zadržano ameriško stališče do arbitražne razsodbe. Arbitraža za ZDA še ni problem, v katerega bi vlagali energijo: "Američani vprašanje meje vidijo kot bilateralno vprašanje, ki za zdaj ne predstavlja varnostne grožnje, je pa v pristojnosti EU."
Iz lastnih izkušenj Kračun pove, da si je treba za obisk v ZDA zelo prizadevati, včasih celo nekaj let. "Brez ameriškega interesa je obisk na najvišji ravni težko dobiti. Čas ameriškega predsednika je preveč dragocen, da bi ga zapravljal v Sloveniji, če to ni v izrecnem ameriškem interesu oziroma v interesu ameriške diplomacije. Rojstni kraj soproge ameriškega predsednika ni dovolj, da bi Slovenijo uradno obiskal ameriški predsednik," meni Kračun. Glede imenovanja nekarierne veleposlanice v Sloveniji pa pove, da ZDA takšne kadre ponavadi pošiljajo v neproblematične privlačne države. Sporočilo, če ga že iščemo v imenovanju nekarierne veleposlanice, pa je, da je Slovenija za ZDA neproblematična.
Uradne ocene kvalitet odnosov zadržane
Za oceno odnosov med državama smo se obrnili tako na ameriško veleposlaništvo v Ljubljani kot na slovensko zunanje ministrstvo. "Odnosi med ZDA in Sloveniji so in ostajajo trdni. Prizadevamo si poglobiti bilateralno sodelovanje na področju skupnih gospodarskih, kulturnih in varnostnih interesov, prav tako pa tudi kot zavezniški državi znotraj zveze Nato," je v imenu veleposlaništva ZDA v Sloveniji zapisal njihov oddelek za odnose z javnostmi. "ZDA in Slovenijo povezujejo tesne institucionalne zavezniške vezi preko članstva obeh držav v Natu. Med državama obstaja reden in vsebinsko bogat dvostranski politični dialog na vseh ravneh in razvejano dvostransko obrambno sodelovanje. Prizadevamo si, da se tradicionalno dobri in konstruktivni odnosi med državama še naprej razvijajo in utrjujejo na vseh področjih skupnega interesa. Eden od takšnih je tudi sodelovanje v skupnem boju proti mednarodnemu terorizmu," pa so nam glede stanja političnih odnosov med državama odgovorili iz slovenskega zunanjega ministrstva. Pomenljivo je, da nobena stran ni odgovorila, da so odnosi odlični, niti ne, da so dobri, kar pritrjuje začetni ugotovitvi, da so odnosi med državama vse prej kot idealni, v najboljšem primeru pa zanemarjeni.