V tridesetletni zgodovini slovenskih privatizacijskih zgodb smo doživeli marsikaj, veliko nekdaj eminentnih slovenskih podjetij pa je prej ali slej pristalo v tujih rokah. Ob začetku epidemije koronavirusa, ko so naši politiki mrzlično iskali zaščitno opremo in zdravstvene pripomočke, ki ohranjajo ljudi pri življenju, se je pokazalo, kako pomembno je, da imamo lastnega letalskega prevoznika. Tudi v luči skorajšnjega slovenskega predsedovanja Svetu EU bi z zdaj že propadlo Adrio Airways verjetno koristilo več letalskih povezav s Slovenijo. Lastniki Adrie, nemški 4K Invest, so za drobiž kupili našega letalskega prevoznika - nakup je država še subvencionirala, ga potopili in izginili v neznano, smo kasneje ugotavljali slovenski mediji in javnost. Da smo v Sloveniji s propadom Adrie izgubili tudi veliko znanja s področja letalstva, bomo najbrž še ugotovili.
Podoben primer se je pred dnevi odvil z Novo KBM. Še leta 2013 je država v tedaj drugo največjo slovensko banko vložila 870 milijonov evrov, da jo je sanirala, slaba tri leta kasneje sta jo ameriški finančni sklad Apollo s sedežem v davčnih oazah in EBRD kupila za vsega 250 milijonov evrov in jo zdaj po združitvi z Abanko prodala za okroglo milijardo evrov madžarskemu OTP. Še zgovornejše je (pre)prodajanje domžalskega Heliosa, ki so ga leta 2014 slovenski lastniki avstrijskemu Ringu prodali za 167 milijonov evrov, vsega dve leti kasneje pa ga je sedanji japonski lastnik Heliosa Kansai od Avstrijcev in njegovih financerjev, ameriških skladov Franklin Templeton in Blackstone, odkupil za 572 milijonov evrov, in sicer za 330 milijonov evrov kupnine in okrog 240 milijonov evrov dolgov. V obeh zgodbah so se pojavljali znani slovenski vplivneži iz slovenskega kapitalskega ozadja, ki še danes vedrijo v državnih družbah. Predvidevamo lahko, da so za lastne koristi državljanom in davkoplačevalcem (ne)hote povzročili več sto milijonov evrov kapitalskih izgub ob prodaji.
V zadnjem obdobju pa imamo pod okriljem gospodarskega ministra Zdravka Počivalška, prekaljenega gospodarstvenika in nekdaj vodilnega v Termah Olimia, tudi nasprotno smer nacionalizacije pomembnega dela slovenskega turizma. Bolj ali manj propadla finančna holdinga Istrabenz in Sava, ki sta ju dolga leta vodila Igor Bavčar in Janez Bohorič, sta veliko premoženja in svojih turističnih destinacij oziroma hotelov že bila primorana odprodati, a po skorajšnjem dogovoru s skladom Yorkom je pričakovati, da bo t. i. slovenski turistični holding imel pomembno vlogo v slovenskem turizmu na Obali, Gorenjskem in v zdraviliščih. Pri vseh teh privatizacijskih zgodbah pa je, kot pravi Bogomir Kovač, vseeno, ali je domače ali tuje lastništvo, zasebno ali javno, razdrobljeno ali skoncentrirano, osnova sta učinkovito in kakovostno upravljanje in dobro vodenje, pri tem pa so zgodbe podjetij zelo različne.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
