Malo verjetnosti je, da škoda na cvetočem sadju zaradi za april izredno nizkih jutranjih temperatur ne bo rekordna. Na njeno prvo oceno je sicer še treba počakati kak dan ali dva, ko se že s prostim očesom vidijo poškodbe, a na končno se pri jablanah vedno čaka do junija, saj se do takrat drevesa še odzivajo na škodo in je mogoče šele tedaj dokončno oceniti, kakšen pridelek je sploh mogoče pričakovati. Zato tudi uradniške ocene za morebitno poplačilo nastale škode čakajo na junijske podatke. Tako kot v vsaj treh zelo hudih in obsežnih pozebah sadja v zadnjih šestih letih zato pomoč pride šele veliko pozneje. Četudi so si sadovnjaki v zadnjih dveh letih delno že opomogli in so se večji sadjarji zelo pogosto odločili, da skupaj s protitočnimi mrežami namestijo tudi oroševalne sisteme ali pripravijo postopke dimljenja, je tokratna pozeba za njih zelo mučen dogodek. Že dneve prej so razmišljali, kaj naj naredijo, se odločali, kako pravilno uporabiti oroševanje, ki lahko sicer povzroči več škode kot koristi. Zavedali so se, da bi lahko nežni cveti jablan vzdržali brez večje škode temperature do minus tri, tam okoli minus šest pa je poguba neizbežna. Zaskrbljeno in stalno so preverjali vremensko napoved. Tisti, ki imajo možnosti, so lahko ukrepali, drugi so lahko samo nemočno spremljali, kako pred njihovimi očmi živo srebro pada proti kritični točki in kako jemlje konec še ena sadjarska letina. Vsi namreč nimajo denarja za oroševalne sisteme, kakor tudi nimajo vsi zadostnih vodnih virov.
Kar ob tem še ostane, je, da pridelek zavarujejo. A o zavarovanju sadovnjakov in vinogradov je bilo že neštetokrat povedano, da toliko opevana pomoč države pri sofinanciranju premij ni dovolj. Kmetje namreč dokazujejo politiki, da so z dvigom deleža državne pomoči s petine na polovico premije zavarovalnice kar hitro dvignile premije. A tudi to ne bi bilo tako hudo, če bi z odškodninami lahko pokrili vsaj osnovne proizvodne stroške. Pa jih ne. Pomagal bi še višji odstotek državne pomoči pri premijah, še bolj združevanje sadjarjev ali vinogradnikov za kolektivna zavarovanja, ki jim lahko prinesejo do še deset odstotkov popusta. Kombinacija zavarovanja in ukrepov proti pozebi, pa tudi toči in močnim vetrovom ter snegolomom, morda šele lahko povrne občutek smiselnosti ukvarjanja s sadjarstvom in vinogradništvom, ki sta izrazito odvisna od muhaste narave.
A žal, kot mi je po prvi hujši pozebi pred tremi leti dejala ena od slovenskogoriških sadjark, po navadi ljudje kmetom težko verjamejo, da jim odškodnine ali pomoči države nikoli ne pomenijo toliko kot radost, če sami pridelajo zdravo sadje in ga ponudijo zadovoljnim kupcem. Ne kmetujejo namreč zato, da bi izkoriščali državne pomoči, pač pa zato, da bi od svojega dela in znanja lahko ponosno in spodobno živeli.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
