Saj ni res, pa je

Saga o životarjenju mariborskega letališča, drugega največjega mednarodnega v državi, bi lahko sodila v rubriko Saj ni res, pa je. Doslej so se namreč velikopotezne napovedi sfižile, še prej kot so se ohladile. Se spomnite indijskega Golden Aira, ki je v London odpeljal le enega potnika, pa turškega FlyEtha Faketa Shabanija, ki nikoli ni poletel iz Slivnice? In nemškega Express Airwaysa ter avstrijskoštajerskega Styrian Spirita, ki je preko hčerinske družbe Slovenian Spirit nekajkrat iz Maribora letel v Pariz in kasneje bankrotiral ...

Nato je ekipa tedanjega župana Fištravca, zadolžena za kitajske operacije, ki jih je vodil Marko Kovačič, na velika vrata v Kazinsko dvorano SNG Maribor pripeljala hongkonškega odvetnika. Ta je na predstavitvenih slajdih risal cvetočo prihodnost slivniškega letališkega huba s petnajstimi airbusi in enajstimi rednimi letalskimi linijami. Ob tem je zamolčal, da so si kredit za desetmilijonski nakup mariborskega letališča najeli kar pri prodajalcu Delavski hranilnici, ob čemer je šlo okoli tri milijone evrov, kot smo razkrili v Večeru, za tukajšnje "poslovne običaje". Medtem ko so nekateri v Mariboru še čakali airbuse, je iz Belgije na slivniško letališče le prifrčal četrt stoletja star foker 50 VLM Airlines, ki so ga Kitajci obudili od mrtvih, da bi na silo le pričeli leteti z mariborskega letališča. V "crocsih" ga je pilotiral kar nizozemski "poslovnež" Harm Jan Prins, ki se je tudi v Mariboru spretno vrtel okoli pipic kitajskih vlagateljev. Seveda so po nekaj letih omagali in začeli tarnati nad previsoko najemnino, v katero so sprva privolili.

Danes je tudi to že zgodovina, razen nekaj tožb na sodiščih, ki jih pravzaprav ne bi smelo biti, če bi vsak, ki se je za kaj zavezal v tem kitajskem letališkem poslu desetletja, to tudi opravil. Nagajanja s služnostjo in nerešenim lastništvom celo znotraj ograje letališča v resni državi med partnerji ne bi smelo biti. Tudi zato je razlastitev, četudi bo dregnila v svobodno gospodarsko pobudo, prava pot.

Upajmo tudi, da na infrastrukturnem ministrstvu, kjer včasih radi hitro kaj všečnega (na)povedo, s koncesijskim aktom in spremembo državnega prostorskega načrta tokrat mislijo resno. Podaljšanje državnega upravljanja za dve leti je že tak korak. Četudi bodo ti postopki, vključno z iskanjem strateškega javnega partnerstva, trajali še nekaj let, so edina pot do bolj dolgotrajne oživitve letališča Edvarda Rusjana. To ni pomembno le za občino Hoče - Slivnica, Maribor ali podravsko regijo, ampak tudi za celotno vzhodno kohezijsko regijo, ki ji predseduje mariborski župan Saša Arsenovič. Občinarji doslej velikih napovedi v zvezi z letališčem v nasprotju s predhodniki niso izrekali. Za zdaj tipajo teren in kot smo slišali na razvojni konferenci v Lenartu, razmišljajo tudi o obuditvi čarterskega potniškega prometa. V času po covidu se bo zanimanje turistov za potovanja v bližnje kraje povečevalo. Tega vlaka oziroma letala ne bi kazalo zamuditi. In ob tem bi veljalo državo prepričati še, da preusmeri del denarja za odpiranje letalskih linij na vzhod. Kljub težkim časom za letalsko in letališko industrijo namreč letalski prevozniki naročajo nova letala, ki jih nameravajo polniti s potniki in jih pripeljati na letališča.