Socialni dialog je po definiciji proces dogovarjanja, usklajevanja in sprejemanja stališč med različnimi interesnimi skupinami. Ekonomsko-socialni svet je bil pred več kot četrt stoletja ustanovljen z namenom, da bi bilo čim manj ulice in čim več dialoga, ki bi vodil do rešitev, s katerimi bi bili z rezultati v pogajalskem trikotniku vsaj približno zadovoljni vsi partnerji. V teh procesih so bili vzponi in padci, a vsakič, ko je bil dialog prekinjen, se je zgodila ulica. Sindikati so svojo moč najlaže demonstrirali z množičnostjo na cestah. To je njihova največja moč. Kaj pomeni, ko sindikatom ostane le ulica, je Janez Janša kot predsednik vlade že izkusil; tako leta 2005 kot leta 2012. Ali bodo sindikati, ki so za zdaj napovedali bojkot, prisiljeni ponovno na ulice, je odvisno samo od njega. Kajti on je tisti, ki vedri in oblači - vsi drugi v vladi so bolj ali manj predvsem izvrševalci njegove volje in njej skladnih interesov.
Izmerili bodo moč
Odločitev, da sindikati začasno zapustijo posvetovalni organ, ki naj bi pretehtal vse predloge, ki zadevajo socialno-ekonomsko prihodnost države in s tem njenih ljudi, ni presenetljiv, saj so bili že dlje časa nezadovoljni.
Če je v prvih mesecih epidemije še bilo mogoče s stisnjenimi zobmi sprejeti, da mora vlada ukrepati hitro in so zato interventni ukrepi bolj ali manj zaobšli resnejšo razpravo s socialnimi partnerji, je za zadnjega pol leta povsem umanjkal interes za pogovor. Pa čeprav poskuša vlada prav zdaj skozi parlamentarno rešeto, ki je koalicijsko že močno naluknjano, spraviti odločitve, ki bodo pomembno vplivale na prihodnost razvoja družbe. Odloča se o davčnih, pokojninskih, delovnopravnih sistemskih ureditvah, pri katerih si sindikati, če želijo upravičiti smiselnost svojega obstaja, niso mogli privoščiti molčati.
Trenutek za ukrepanje je dobro izbran. Smo tik pred predsedovanjem Svetu EU, ko so oči bruseljskih veljakov še toliko bolj uprte proti Sloveniji, ki so jo zaradi vse bolj avtoritarnih ravnanj in za predsednika vlade nedostojnih izjav že tako ali tako vzeli pod drobnogled. Od evropskih reakcij si sicer velike koristi ni obetati, a dejstvo je, da si vlada s sindikalnim bojkotom odpira zelo občutljivo fronto. Letvico zahtev, pod katerimi pogoji so se sindikati pripravljeni vrniti za pogajalsko mizo, so postavili visoko in zanimivo bo opazovati, kakšen bo odziv vladajočega, ki sicer ne trpi ugovorov in nasprotovanj. Ob tem pa tudi ni mogoče zanemariti dodatne fronte s sindikati javnega sektorja, ki jih ob vseh načrtovanih olajšavah za premožnejše ne skrbi le, ali bo v prihodnje v blagajni dovolj denarja za javne uslužbence. Tu je še vladno privilegiranje nekaterih plačnih skupin. Policisti so le začetek zgodbe. Vlada in sindikati bodo v prihodnjih tednih izmerili svojo pogajalsko moč. Pri tem dejstva, da delavstvo, ki ga zastopajo, predstavlja pomemben delež volilnega telesa, ni zanemarila še nobena vlada.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
