Šlamastika

Poudariti je treba, da sodba Urošu Smiljiću, hišniku v ljubljanskem UKC, in ostalim, ki jim je tožilstvo očitalo vpletenost v korupcijo z namenom preskakovanja čakalnih vrst, še ni pravnomočna. Svoje bo skoraj zagotovo moralo reči še višje sodišče, pa še kakšno instančno sodišče kasneje morebiti. Zato ni nujno, da bo oprostilna sodba za eno večjih afer v našem zdravstvu tudi obstala, o morebitni krivdi Smiljića, zdravnikov in ostalih, ki so sedli na zatožno klop, se bo najverjetneje še razpravljalo.

In prav je, da o krivdi vseh vpletenih razsoja sodišče, edino poklicano je zato. In če ni dokazov, da je hišnik bil tisti, ki je urejal - v zameno za protiusluge - preglede pacientov proti pravilom, ga je treba oprostiti. A tega kljub včerajšnji oprostilni sodbi ne vemo.

Ker je sodišče obtožene oprostilo zaradi napačne obtožbe tožilstva, je pojasnila sodnica, ki je sodbo izrekla. Tožilka, ki je zastopala to obtožbo, sodbe sodišča ni komentirala, če pa verjame temu, kar je na sodišču zagovarjala, se bo pritožila. A primer, kot je bil včerajšnji, bo ponovno odprl glasne polemike o stanju v našem pravosodju. Vse od aretacije naprej so sodišča ob zahtevah za uvedbo preiskave in ob ugovorih na obtožnice - kjer je obramba ves čas ponavljala, da Smiljić in soobtoženi niso storili tega, kar se jim očita, tudi zato ne, ker pri vsej zadevi ne gre za opravljanje gospodarske dejavnosti, kar pa je predpogoj za izvršitev kaznivega dejanja neupravičenega sprejemanja daril - razsojala o teh pomislekih, a je primer obstal. Vse do epiloga na prvi stopnji. Nemogoče je verjeti, da se, še posebno zaradi očitkov obrambe zoper obtožbe, nihče od sodnikov, ki so zadevo premlevali, ni obregnil ob domnevno nepravilno zapisano obtožnico.

​Zadeva še toliko bolj bode v oči, ker sta zaradi tega primera bila ob službo tudi policista, ki pa kasneje nista sedla na zatožno klop. Preleti s helikopterji, ki so bili nagrada za uslugo, so bili za tožilstvo majhnega pomena, nagrade v obliki omaric, stekla ter celo piščancev in jajc pa ne.

Pet let po policijskih preiskavah v tej zadevi smo torej pri oprostilni sodbi za skoraj vse vpletene - na predobravnavnih narokih je priznal eden od obtoženih in bil obsojen na pogojno kazen. Tresla se je gora, rodila se je miš. Po včeraj izrečeni sodbi namreč ni jasno, ali je hišnik delal kaj protizakonitega ali ne, vemo le to, da je tožilstvo spisalo obtožbo, ki je po mnenju sodišča napačna. Sodišče pa je, preko razsojajoče sodnice, to ugotovilo šele sedaj in nikoli prej. Takšna zmeda v sodnih postopkih, kot smo jim priča v tem primeru, pa jasno kaže, kako je s preganjanjem korupcije pri nas in zakaj smo pri odkrivanju ter preganjanju nezakonitega podkupovanja pod povprečjem v Evropski uniji. Prva sodba šele pet let po hišnih preiskavah je (pre)pozen epilog, če pa še dočakamo odločitev, kot je včerajšnja, pa epiloga sploh ni. In to zbuja dodatno skrb, ali smo korupcijo sploh sposobni preganjati in kaznovati.