Slepa ulica

Slovenska energetika ima problem, ki je iz dneva v dan večji; Termoelektrarna Šoštanj zaradi visokih cen kuponov za izpuste CO2 prideluje visok minus in bi lahko že v nekaj mesecih izkazala nesolventnost - torej propadla. TEŠ obenem proizvede približno tretjino slovenske elektrike in je eden od treh tako imenovanih stebrov slovenskega energetskega miksa, poleg nuklearke in hidroelektrarn.

Energetikom se mudi, a vsaka rešitev je v tem zamujenem položaju slaba. Ne nazadnje ni enostavno na hitro nadomestiti tako velikega izpada proizvodnje, ob tem je od delovanja termoelektrarne neposredno ali posredno odvisnih tisoče delovnih mest v Velenju in okolici.

Politika (oziroma vodstvo HSE, kar je bolj ali manj enako) mrzlično išče rešitev, med katerimi je ena možnost državna pomoč preko denarja iz podnebnega sklada, kar je po svoje perverzno; z denarjem, ki ga država zbere za prehod na podnebju prijaznejše tehnologije, bi sofinancirali kurjenje premoga, ki je postalo tudi ekonomsko nevzdržno (podnebno nevzdržno je že od začetka).

Komisarka za energijo, Estonka Kadri Simson, je bila ob včerajšnjem obisku Hidroelektrarne Brežice jasna; državna pomoč posamezni termoelektrarni je v nasprotju z evropskimi predpisi, denar, ki ga države zberejo preko mehanizma prodaje energetskih kuponov, pa mora biti namenjen prehodu na podnebju prijaznejše tehnologije in energente. Velenjski lignit to gotovo ni.

Kako smo se lahko znašli v tako nemogočem položaju, pravzaprav v slepi ulici? Spomnimo se, kako se je velenjski energetski lobi dvignil nad politiko in izsilil gradnjo TEŠ, kljub že takrat jasno izrečenim pomislekom nevladnikov in nekaterih politikov, da nas bo zaradi gradnje termoelektrarne še bolela glava. Velenjčani z nekdanjim direktorjem TEŠ Urošem Rotnikom na čelu so gradnjo šestega bloka celo prodajali kot "ekološki" projekt, ki bo znižal onesnaženje in izpuste CO2.

Pomislimo, kje bi bili danes, če bi tistih 1,4 milijarde evrov pred desetimi leti začeli vlagati v "pravični prehod", kot opuščanje kurjenja fosilnih goriv imenuje Evropska komisija. Zdaj smo na tej točki nič, a z neodplačano elektrarno na plečih in zamujenim desetletjem ter vprašanjem, kje dobiti tretjino električne energije. Čestitke, naši politiki in energetiki, bravo!

Pravijo, da nas bodo rešile hidroelektrarne, pri čemer posamezna prispeva le nekaj odstotkov k energetski bilanci, (naravovarstvene) ovire za gradnjo pa so vse večje (in upravičene). Je rešitev nova nuklearka? Morda je res, a za gradnjo takšnega sistema je potrebno vsaj desetletje in ogromno denarja, izkušnje iz tujine pa kažejo, da se zadeve praviloma bistveno podaljšajo in podražijo. Katastrofa s TEŠ nam priča, kako tvegana je takšna pot v Sloveniji.

Če že vlečemo vzporednice s TEŠ, lahko opazimo tudi znani vzorec izsiljevanja in postavljanja pred izvršena dejstva. Tako so se lotili okoljevarstvenikov pri TEŠ 6, tako zdaj, celo z istimi argumenti, pritiskajo za obvod naravovarstvenih ovir pri gradnji hidroelektrarn na Savi - "mudi se", "ni druge možnosti", "pravzaprav nam gre za okolje," "pomislite na delovna mesta", "elektriko nujno rabimo" in podobno. Bomo z istimi metodami (in kadri) res še enkrat zapeljali v slepo ulico?