Smrdljivi posli

Andreja Kutin Lednik
10.06.2021 03:30
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Občina Hoče

Ker se izplača in ker živimo v državi brez sistemske ureditve, še več, celo brez prave ideje, kakšno sistemsko ureditev bi uvedli za obvladovanje odpadkov, še posebej odpadnega blata. Visokoleteče vizije o krožnem gospodarstvu že deset let lebdijo v nekakšnem medprostoru, od koder jih polovimo samo, ko organiziramo kakšno res fino in po Bruslju dišečo konferenco o kroženju snovi. No, nato pristanemo v Pivoli, Divači, Sneberjah. Na njivi ali v potoku, obdani z izjemnim smradom. Ali, če odzumiramo od blata, v skladiščih odpadne embalaže, ki vsako poletje grozijo s požari, skladišču nevarnih odpadkov. Pri vsem tem se sploh ne zgražamo nad tem, da v kuhinjah v Anhovem leta 2021 iz pip teče oporečna voda, istočasno pa rahljamo okoljske zakonodaje.

Odpadno blato iz čistilnih naprav sploh ni nova težava. Kako ga predelati in izrabiti, so ugotavljali že mnogi. Tudi stroke, ki ima ta znanja, in kapacitet je v Sloveniji dovolj. Le lotil se ni smrdečega odpada nihče z državnih vrhov in tako smo kot številne druge snovi blato oddajali v tujino. Težava je nastala takrat, ko tujina našega blata ni več sprejela, in tako kot pri odpadni embalaži je to dejstvo državo in občine zalotilo nepripravljene. Sistem, ki je bil že prej majav, je vrglo iz tirnic. Seveda se v takih okoljih vedno najdejo dobički in tisti, ki jih s pridom oberejo. Na področju embalaže, ki je zasula Evropo, je Slovenija postala nekakšen prehod do odlagališč in obratov na Balkanu in v Maleziji, pri odpadnem blatu pa eksport-import posle otežuje strožja zakonodaja, saj je nepredelano blato lahko zelo strupeno. Podjetni zasebni "komunalci" zato blato raje izvozijo kar v naravo.

Policija in inšpekcija primere sicer raziskujeta, a že folklorna kadrovska podhranjenost okoljske inšpekcije, pa tudi kar zahtevne preiskave teh primerov običajno ne odkrijejo krivcev. Kadar pa je povzročitelj odkrit, so globe precej nizke, kazenski postopki pa izjemno redki. Sploh če jih primerjamo z dobički. Taka kombinacija je precej dobro gojišče za škodljivce - sistemski vakuum, šepav nadzor in še bolj šepave sankcije. Ni več skrivnost, da obstaja zajeten nabor podjetnikov, ki se spoznajo na posel z odpadnimi surovinami. Čeprav blato brez resnih tehnologij le težko postane surovina, je ob sedanjih razmerah čisto dovolj dobičkonosen že prevzem blata.

Tudi nikakor ne gre zamenjevati divjih odlagališč odpadkov z nelegalnim odlaganjem odpadkov. Pri divjih odlagališčih je vzrok za smetenje narave velikokrat tudi lenoba ali malomarnost ljudi, pri odpadnem blatu pa morajo biti zadeve že precej bolj podjetno organizirane.

Ob takem neobstoju sistemskih rešitev, sta zadnje, kar bi si želeli in potrebovali, rahljanje okoljske zakonodaje in lomljenje varovalk za zaščito narave. Že tako smo dovolj uspešni pri ogrožanju pitne vode z raznimi požari, nesrečami in razlitji, a če želimo, da država naravo zaščiti, moramo to zaščito, kot kaže, izposlovati z referendumom.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta