Se spomnite leta 2003? Točno, kaj ste počeli takrat? No, jaz se ga. Zelo natančno. Takrat se je namreč rodila druga Monika.
Leta 2003 … Bila sem najstnica, razigrana, nasmejana. Stara 17 let, dijakinja srednje zdravstvene šole. Svet je bil na dosegu roke, sanje so bile otipljive in edina prava skrb so bile kontrolke. Naenkrat nisem čutila jezika. Kot bi ne bil moj. Nato polovice obraza. Nato so se v moje noge naselile horde mravelj. Kaj se dogaja? Po nekaj dnevih bolnišnične oskrbe se je zdravstveno stanje začelo izboljševati, vsi izvidi preiskav na katere me je takrat zdravnica poslala so bili v redu. Njena diagnoza ob odpustu iz bolnišnice je bila, da so problemi psihogeno obarvani. Šola, stres, zadnji letnik. Sprejela sem njeno mnenje. Saj pa je zdravnica, ona že ve! A nekje globoko v sebi sem čutila, da dogaja nekaj drugega. Zakaj bi se psiha poigrala z menoj? Šolo sem imela rada, bila sem dobra učenka. Učila sem se za poklic, za katerega sem se čutila poklicano. S starši smo se dobro razumeli in najstniška ljubezen je cvetela.
Bolezen sem malo poznala, ker smo se v šoli učili o njej, ampak jaz? Zakaj? Nihče v družini je nima. Kje so "našli mene"?
