Melita Forstnerič Hajnšek
Sedemdesetletnico je praznoval avgusta in v ljubljanski galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov je ta čas na ogled pregledna razstava njegovih del. Letos je razstavljal po štirih desetletjih tudi na rodnem Koroškem. Je diplomant zagrebške akademije likovne umetnosti, zatem se je tri leta mojstril pri slovitem profesorju akademiku Krstu Hegedušiću. Svetovno razvpita performerka Marina Abramović je bila njegova sošolka.
Njegovo stanovanje v Hutterjevem bloku, kjer sva se srečala, je dragocena lepo urejena galerija, presek skozi njegov, a tudi očetov opus. Pokaže očetov portret malega Ludvika, pa avtoportret očetovega strica in prekrasne portrete mame. Njegov oče Lajči Pandur je bil prav tako zagrebški diplomant in sopotnik, sošolec velikih slovenskih slikarjev - Gabrijela Stupice, Marija Preglja, Lojzeta Šušmelja. Vseskozi sem razmišljala o nepravičnosti mestnega nagrajevanja, ko sva rešetala njegov življenjski opus, se spominjala velikih, odmevnih ciklov. Publika ga je oboževala, podobno kot genialnega sina njegovega brata, Tomaža.
Vaš Pandurjev rod izhaja iz Lendave in je zavezan umetnosti: slikar ni bil le oče Lajči, ampak tudi dedek Lajos, dedkov brat Jozsef Pandur je avtor fresk v dobrovniški cerkvi. Oba z očetom sta zagrebška diplomanta.
"Oče je bil kar malo razočaran, ko sem mu povedal, da bi rad študiral v Zagrebu, saj je računal, da se bom odločil za Ljubljano. Več njegovih sošolcev je predavalo na ljubljanski akademiji. Mene pa je vleklo k izviru, kjer so se ti mojstri napajali. Vendar to ni bila več tista akademija z Ljubom Babićem, velikim slikarjem in sijajnim pedagogom, prevladovali so v glavnem znani abstraktni slikarji (Ljubo Ivančić, Ferdinand Kulmer), razen redkih predstavnikov starejše generacije profesorjev, ki so tudi njim utirali pot v neko novo vizualnost. In nemalo sem bil začuden, ko so nam, študentom, nekateri razlagali in analizirali imenitne rešitve nekaterih slovenskih mojstrov, predvsem Gabrijela Stupice! Tu mislim predvsem na mojega mentorja Antuna Mezdjića, ki mi je razkril vso lepoto redukcije predmeta v slikarski zapis in s tem lirične abstrakcije. Sicer sem se od teh naukov hotel sprva kar najhitreje odlepiti, saj je ob novih tendencah začela v tamkajšnji prostor vdirati nova figuralika, a me je moj sijajni in široko razgledani mentor na specialki Hegedušić spretno opomnil, da je tisto, pred čimer 'bežim', del mojega slikarskega značaja, kamor se bom zagotovo še vrnil. To se je potem res zgodilo. Zame je bil Hegedušić eden najširših, najsijajnejših pedagogov sploh. Njegov atelje je bil posebne vrste specialka z renesančnim imenom, a modernim konceptom - če naštejem samo nekaj imen študentov Mojstrske delavnice: Miroslav Šutej (popart), Vladimir Veličković (ekspresivna figuralika), Ferdinand Kulmer (abstraktno slikarstvo, simbolizem), Marina Abramović (konceptualizem in performance), Nives Kavurić-Kurtović (simbolizem, nadrealizem).
Še en moj profesor, umetnostni zgodovinar in tudi sam imeniten akvarelist dr. Matko Peić, diplomant Sorbone in ALU v Zagrebu, je kot polihistor tudi zelo vplival name. Ves čas pa je bil, 'last but not least', prisoten oče, ki se je neskončno veselil vsakega mojega napredka, postajala sva si bolj in bolj blizu … Tudi sam sem vedno bolj cenil njegove nasvete in sugestije."
Nekoč sem očetu pokazal neko svojo sliko, o kateri sem imel sila visoko mnenje, pa mi je rekel samo: "Fino, zdaj jo pa lepo dokončaj"
Začutiti sem moral razbeljene španske okre od blizu, videti bradate smreke ob Renu, doživeti grozljive megle na škotskih goličavah
Nista bila samo industrija in fuzbal na zavidljivem nivoju v Mariboru, tudi kulturno dogajanje je segalo krepko čez meje
