Jasno je bilo, da bo prej ko slej prišel trenutek epidemije, ko bo cepiva dovolj, pa ne bo ljudi, ki bi se želeli cepiti. Tudi to, kako življenjsko pomembna je komunikacija, potrpežljivo, razumljivo in dosledno pojasnjevanje epidemije in ukrepov, smo že izkusili. Dovolj zgovorni so bili dvomi na čisto vsaki stopnički te epidemije od lanske pomladi. Virusa ni, maske škodijo, zdravniki lažejo, zakaj zapiranje, čemu razkuževanje. Če ni bilo teh signalov dovolj, bi morali tisti, ki državo pilotirajo, skozi ta vihar zaznati vsaj temne oblake v drugih primerljivih kulturah, če že vse domače dvome jemljejo za napad in zanj okrivijo kogarkoli, ki pač v tistem trenutku po njihovem preveč nagaja. Tako recimo raje naprtijo presežne smrti novinarjem ali protestnikom, kot bi pogledali v druge države, ki se prav tako kot mi soočajo z oklevajočim prebivalstvom, ko gre za vprašanje injekcije z vakcino.
Edina in varna obramba
Nivo presežnih smrti se niža, pred nami je pandemsko mirnejše obdobje, in če ne pred pol leta, ko so bile napovedane prve pošiljke cepiva, je sedaj čas za argumentiran pogovor o cepljenju. Ampak ne, namesto tega so znova na vrsti obtoževanja. Tokrat cepilnih centrov, češ da zagrešijo preveč napak. Spomnimo: gre za ljudi, ki so jim decembra dostavili viale, še preden smo dobili cepilno strategijo. No, o njej se je kasneje izkazalo, da je bolj spremenljiva kot kak pohorski hudournik, a vseeno - organizacija cepljenja je bila domala v celoti prepuščena lokalnim zdravstvenim organizacijam. Te so pač razvile svoje aplikacije in sisteme za obvladovanje verjetno največje množične javnozdravstvene operacije doslej. Medtem ko so vrhovi tuhtali o tem, koga okriviti za stanje, se je seveda mestoma pojavljala zmeda, ki ni le notranje narave, tudi globalni zapleti s cepivi so pridali svoje. Ni šans, da se skozi epidemijo prebijemo na kakem spodobnem reaktivcu, a da nas zanaša kot balon na vroči zrak v poletni nevihti, pa je naravnost strašno. In predvsem zato je dvomljivcev vsak dan več.
Seveda poganjajo dvomeče sentimente proticepilska gibanja, globalni proticepilski pogon je našel nove guruje, kot je Michael Yeadon, farmacevtski milijonar, ki mu je v penziji očitno iz nekih sprevrženih vzgibov postalo zabavno strašiti ljudi. In seveda ima vsaka taka objava na družbenih omrežjih mnogo večji doseg kot kadarkoli. A še vedno gre povečini za oklevanje in ne dogmatsko zavračanje samo po sebi. In oklevanje je, kot kažejo podatki NIJZ, ta hip najbolj razširjeno med mlajšim prebivalstvom. Dobro je vedeti, da pa oklevanje in pomisleki nikakor niso dokončna prepričanja, možno jih je preseči in prepričati ljudi, da je vendarle cepljenje edina in varna obramba, ki jo imamo ta hip. Druge preprosto ni. A dobro je tudi vedeti, da se v kakofoniji hudournika ukrepov, restrikcij in obtoževanj glas razuma sliši slabše.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
