Razprave o perspektivah lesne industrije in nujnem vzpostavljanju gozdno-lesne verige, predvsem pa o izvozu hlodovine v tujino in nujnosti plemenitenja lesa za višjo dodano vrednost doma niso nove. Obnavljajo se vsake toliko časa, ko je vsakič prepoznano bolj ali manj podobno: kako strateška surovina je les in kako nestrateško ravnamo z njim. Kar pa je novo, je, da se to spoznanje postopno in končno (o)prijema in da se ob spremenjenih prijemih lahko zdaj tudi kaj spremeni v smeri krepitve lesne industrije.
Ena najmočnejših gospodarskih panog, ki se je po osamosvojitvi povsem zlomila, nato pa le po drobcih pobirala, zdaj vendarle znova pridobiva pomen - počasi je zaznati višanje dodane vrednosti, števila zaposlenih in tudi dobička, ne glede na razkorake z bolj razvitimi evropskimi državami, ki se vlečejo dalje. Čeprav je bil proces sprememb in umeščanj panoge v strateške dokumente države dolgotrajen, je vendarle pomembno zaznati pozitivne zametke sprememb, ki obetajo, čeprav bodo za življenje v praksi nedvomno znova potrebovali čas. Medtem je dozorelo nekaj spoznanj, povezanih tudi s prehodom v zeleno gospodarstvo oziroma cilji evropskega zelenega dogovora. Tudi glede okoljske zaveze in s tem ciljne emisije CO2 je računati, da se čas kurjenja z lesom izteka, s podporami vred. Prav lesnopredelovalna industrija bo pri prehodu v energetsko varčno industrijo in pri zniževanju emisij toplogrednih plinov odigrala eno bolj pomembnih vlog.
Da so razvojne priložnosti lesnopredelovalne industrije še vedno neizkoriščene, so nedavno ugotavljali na parlamentarnih odborih za kmetijstvo in gozdarstvo, kjer so tudi nanizali ukrepe in sklepe vladi v prid izboljšanju te pozicije - pravzaprav so to dejansko v večji meri že usmeritve gospodarskega ministrstva oziroma vlade. Hkrati si medtem podjetja že tako ali tako sama utirajo in izbirajo svoje poti, interesi gozdnega dela v primerjavi z lesnim še vedno niso na istem imenovalcu, tudi pogledi na kratkoročni zaslužek in dolgoročno (o)bogatenje lesa na trgu ostajajo in jih trg tudi opredeljuje. O regijskih lesnih centrih se razpravlja že leta - a ko so bili zastavljeni, nenadoma v nadaljnjih študijah niso bili več vsi prepoznani za ekonomsko upravičene, kar je bil recimo zlasti za Koroško po vseh pričakovanjih in napovedih politike hladen tuš. Odločitve o tem, kako in kdaj in ali bo les dejansko lahko pridobival vrednost, so bile preveč prepuščene posameznim iniciativam, odvisne tudi od usmeritev lokalnih politik. Kakorkoli že prikrajšana in v pričakovanjih sprememb, pa je bila pri določenih praksah Koroška zgled - recimo pri vsakoletni dražbi vrednega lesa v mestni občini Slovenj Gradec ali tudi pri lesenih gradnjah javnih objektov, v kombinacijah javno-zasebnega. Vlaganja, ki se napovedujejo za lesno industrijo, ki je s projekti umeščena tudi med investicije načrta za okrevanje, zdaj vendarle nakazujejo premik od prej premlevanih, a po večini "lesenih" drž za dejanske premike.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
