Ej, a sej kle se lohk kadi, ne? Roke gor za čikeeee!" Da zineš nekaj takega, moraš imeti jajca. Velika jajca. Pa saj. Roke gor. Za čike. Pa ne vem niti, ali so kakega pripalili. Mislim, da ne. Ti tipi ne šmirglajo žive sile. Ker so. Živa sila. "In ne se betlat z mano./Šu bom js hop hop, ti pejt betlat Siddharto/al pa Bigfoot Mamo./Sej ne da jih /žalmo, sam pr men, pr men/tak flow, navadn je." Pa niso nujno mitraljezi rim. So pa hit. Ja, velika jajca imaš že, če prideš še drugič v pol leta v Kino Udarnik. V feniks plac. Ki zraste ... Pač. Sam po sebi. In prejšnji petek so nabrali dvestotnijo fac, potem ko so Udarnik decembra prvič sardelasto nafilali. Do amena.
Stray Train je pred tremi leti ustanovila peterica že precej izkušenih rockerjev. Najmlajši ima za sabo 20 let igranja, poudarja basist Jug, poleg katerega so v skupini še Luka Lamut (vokal), Jure Golobič in Boban Milunović (kitara) in Viktor Ivanovič (bobni). Izdali so plošči Just Cause You Got the Monkey off Your Back Doesn’t Mean the Circus Has Left Town (2016) in Blues from Hell (2017).
Matter je, v samoopisu, dvoživka. Je pritlehni brezsramni pop in vlažno zagrizeno podtalje. Je brcanje znanja in poljubno nametavanje nesmislic. Je zvok izpod kamniških gora in je abstraktna zmeda v oblakih. Je rap in ni Rap. Mrki flow.
Bumerang
Za fante iz Stray Traina, ki žagajo od leta 2015, nikoli ni bilo plana b. Tujina ali nič. Torej tujina. Ker so vse plane b že odžagali, prerintali, pregurali. Povedano drugače, niso od včeraj. Niti od predvčerajšnjim. So pa tako zagnani, kot da vse to počnejo prvič. "Če bi bil star dvajset in igral v Stožicah pred Scorpions? Ne govori! Zmešalo bi se mi! Zdaj sem pa star petintrideset, nekaj časa še imam, veliko pa ne," pove basist Niko Jug. Ne deluje preračunljivo. Eh. Ti tipi imajo energije za izvoz. Zato pa (se) izvažajo.
Čeprav so se lotili žlahtne, vintage, retro kombinacije bluesa in rocka, niso niti malo podvomili. Ni variante. Če se bobnar vozi na vaje iz Avstrije. "Saj mogoče je bilo tudi pri nas kanček dvoma. Jap. Do Rusije. Potem smo si pa rekli, da nam bo ratalo. Ni druge!"
Kaj pomeni danes za rock skupine, sploh slovenske rock skupine, da ti je - ratalo? Kako si to razlagajo? Ratalo? "Lahko si vzvišen in rečeš ne gajbi pira, pa ne me razumeti narobe, tudi gajba pira je čisto okej. Ampak ne moreš pa biti ali se imeti za velik band, če igraš dvajsetim, saj veš, kar nekje." Ampak tudi v Sloveniji pač vedno začneš pred dvajsetimi. Ja, ja. Fantje iz Stray Traina to prekleto dobro vejo. Začeli so z blues in rock priredbami, nato posneli material, v živo, brez nasnemavanj, izdali in šli takoj na poldrugi mesec dolgo turnejo. Navdušiti s tem? Pri nas in okrog? "Moraš doktorirati!" se zasmeji Jug.
Ampak domače okolje so vzeli kot izziv in ne oviro. Slovenija je zajeban, čuden, ampak zelo dober pokazatelj. "Če ti rata tukaj, ti bo ratalo kjerkoli," ponosno poudarja Jug. Frank Sinatra bi moral torej priti k nam. Klinc pa New York. "Naš princip glasbe je mogoče bolj za tujino kot za domovino. Vemo, da se je treba v tujino usmeriti. Če že, pa pridemo kot bumerang nazaj. Slovencem je všeč, če nekaj od tukaj najprej uspe zunaj in se potem vrne domov."
V Stožicah se je poznalo, da to ni bil uspeh njihove kariere. Niti ne mami-poglej-ratalo-mi-je moment. Nak. Ni bil še niti veliki bumerang, ampak žagalo pa se je, žagalo. Dobro žagalo. Stray Train so oni petek igrali pred občinstvom, starostno in spolno premešanim, ki je bil v Stožicah izključno zaradi Scorpions. Malokdo je vedel, da so igrali pred Nickelbackom v Moskvi in Sankt Peterburgu. "Pa saj tudi pred Nickelbackom ljudje niso bili tam zaradi nas. Je pa res, da folk v tujni ni tako kritičen: mi smo prišli na stadion v Moskvi in v sekundi nam je folk jedel iz roke!"
V Stožicah ni šlo tako zlahka. Morda folk ni tako lačen? "Ljudje niso tako neobremenjeni kot marsikje v tujini, čeprav je Angleže recimo težko navdušiti." Trajalo je kakih pet komadov, ampak na koncu so ljudi pridobili. Ni težko videti, zakaj jim uspeva preboj v tujino. Žgejo, žagajo, harajo. "Šli smo v Stožice, da podremo dvorano!" je recept razkril Jug.
Vseeno pa Jug poudarja, da četudi enkrat igraš pred Nickelbackom pred 30 tisoč ljudmi, kar se sicer super sliši, to ni dovolj. "Tujina je velik riziko, ker ne veš, kaj bo. Eno je namreč biti tukaj in reči v petek, ej, fantje, gremo na pivo, potem vaje in čez pol leta koncert. To je, pa nič narobe, hobi program. Drugo pa je, če rečemo, ej, vrzimo denar in gremo ven. Če po dveh mesecih na avtobusu prideš cel nazaj ... si na dobri poti."
Konkurenca, želja, volja so pri nas, pravi Jug, precejšnje. "Bandov je milijon, rata pa petim." Ampak za rock glasbo pa fantov ne skrbi. Dokaz so zanj Hamo & Tribute 2 Love in Prismojeni profesorji bluesa. Ključno pri tem, kar počnejo, in počnejo dobro, pa je to, kar je Jug izkusil v zadnjih treh letih. "Nikoli me ni bilo sram, vem, da se bom moral potruditi, na odru si, da zabavaš ljudi." In Stray Train to počnejo zelo učinkovito. So pristni rock šus.
Kamniške meduze
In potem je tukaj kamniški fenomen Matter. Na oder bi - v sklopu dogodka Lantern pred zagrebško škvadro High5 - lahko gladko stopili tudi iz publike. Ker so tako ... tako ... tako, no. Ma skoraj ni besed. Se ne da. Kar je brihtnna fora. Uspeva jim, celo na izrazito jebivetrski način, izzvati reakcijo. Vedno. Tole vam je ali zelo všeč ali vam gre grozno na jetra. Pa saj to ti trije tipi najbolje vejo. "Razumemo, če smo komu 'bože sačuvaj'. Res!" povejo v pogovoru za Večer.
Dacho, Tunja in Levanael. Morda niti niso pomembna njihova celotna imena. Eh. Oni so točno to: Dacho, Tunja in Levanael. Matter. Trap fenomen iz - Kamnika. Fenomen? Ja, fenomen. Kako prideš iz Kamnika in dvakrat dobro nafilaš Udarnik? V Mariboru? "Tudi nam je to misterij, ker gre za, saj vemo, separacijo glavnih mest Slovenije. Mi smo iz province, ker smo iz Kamnika, nismo ne tič ne miš. Mi smo šišmiš, to pa imajo vsi radi."
To je tipični matterovski odgovor. Šišmiš. Netopirji, katerih teksti nimajo pomena ali pa ga imajo, pa ga nima smisla iskati. Sploh ni pomembno, vsaj ne, ko Matter vidite v živo. Saj veliko podasta že albuma - bolj zgovorni Amphibios (2016) in temačno fluidni Mrk (2017) -, ampak v živo sta Dacho in Tunja, oba okratklohlačena, pred Levanaelom, ki je minglal z računalnikom za njima, pripravila folk od zamaknjenosti do roke-gor-v-zrak čage. Pa kako?
"Pridemo v Črnomelj ali Škofjo Loko in je poln klub. Mogoče je malo podoben 'vajb' kot nekoč punk. Kot Kuzle iz Idrije v Ljubljano! Zdi se mi, kot recimo v Mariboru, da smo prišli iz publike. Smo raja za rajo, vedno smo gledali, da nimamo fenov, ampak frende. Skušamo najti somišljenike. Imamo ekipo v Mariboru prav frende, čilamo, posneli smo drugi spot. Simbioza je."
Matter je četudi abstraktna, skoraj bizarna, odtujena, vseeno pa izredno brihtna, pronicljiva in zlasti prekleto smiselno nesmiselna finta. Vrhunski beati in napaljeno drdranje. To je rap. In ni rap. Kako so vztrajali pri tem, da so tako drugačni, samosvoji, neobičajni? "Najtežje je ravno to, da si to, kar si. Prideš sramežljiv, ko pa vidiš, da to, kar počneš, res dela in da si ljudi zapomnijo tekste, se opogumiš. In potem ti je vseeno, ker imaš občutek, da te nihče ne sodi. In nihče ne secira."
Seveda se secira tudi Matter, samo secirati njihove štikle tipa Beirut ... no, poskusite kar sami. "Gin in tvoja mami./Coke in tvoja mami./Kok stane tvoja mami? /Sprite, Sprite in tvoja mami." Nekaj fint itak ne moremo dojeti, ker nismo iz Kamnika. Pa v Mariboru pali tudi to. Ja, Kamnik. Folk zna te tekste. Na pamet. Ha? "Klinci imajo skupnost. Prepisujejo tekste, ki so ratali del žargona. Zakaj? Ker hočejo nekateri slovenski jezik kalupirati, slovenščina pa je še vedno del Balkana in je mulariji to sveže, obenem pa so surrealistične sinteze ključ, ki ustvarijo novo metaforo ali podobo." Presenečeno ugotavljajo, da še petletnice znajo štikl Meduze, kot so ugotovili ob gostovanju na Radiu Študent. "Meduze, meduze, izza čoška jih čaki./Ne, niso imune, mam nove uroke v paci./Meduze, meduze, izza čoška jih čaki."
Kamnik je zanje, kot odgovorijo, prednost, ker jim je bil dolčgas in smo naredili svojo mikrokozmos sceno. Ko so jo presegli, so šli do Ljubljane. Ne želijo postati dogmatični, zaključujejo. Niti profesionalci. "Ko nam ne bo užitek, bo konec dela." In kaj je užitek? "Pa ravno to, ko prideš in vidiš, da tvoje delo živi in je organizem. Ko pridemo do različnih stejdžev. Pride folk." Ja, pride. Tudi v Udarnik. Folk, ki si mu bil kar malo favš, da je znal štikl Dizeldorf na pamet. Roke v zrak. Za koga? Sophio Loren! "50 odtenkov zlate./50 smeri neba./50 odtenkov zlate./Sophia Loren, to je ta!"
