U2 je izdal nov, 14. album, najbrž, pa ne le najbrž, najboljšega v zadnjem, mimobežnem, (pre)glasnem desetletju. In? Pa kaj. Pa kaj? Hm. Ni tako majhna, mimobežna novica, v času, ko Ed Sheeran z enim albumom "singlovsko" povozi celotno konkurenco, da je U2 končno uspelo posneti album, kakršnega bi si tisti, ki radi slišite njihove najboljše komade, verjetno tudi želeli, da ga posnamejo. In to vsekakor je novica. Ni pa tako velika novica. Ne več.
Morda namreč za koga drugega, v času lažnih novic pa toliko bolj, drži, da slabe novice ne obstajajo. Toda za Bona so bili rajski dokumenti res slaba novica. Res, res slaba novica. Najprej je moral - potem ko so varnostniki na festivalu Glastonburyju trčili z aktivisti, ki so dvignili napis "U pay taxes 2?" (Vi tudi plačujete davke?) - pred dvema letoma pojasnjevati, zakaj U2 ne plačuje več vseh davkov na Irskem, temveč na Nizozemskem. Pa saj ni edini Irec, ki ima težave z davki. Saj jih ima zdaj cela država, prav nerodno ji je, ker mora zdaj po naročilu Evropske komisije Applu začeti pobirati za 13 milijard (!) evrov davkov.
U2 je še vedno dober band. In to dober band, ki se morda le prevečkrat trudi, da bi ves čas bil - dober band
Skupina U2 je lani praznovala 40. obletnico nastanka. Izdali so 14 studijskih albumov, prodali 170 milijonov plošč, prejeli 22 grammyjev in so člani hiše slavnih rock’n’rolla.
Prejšnji album Songs of Innocence se ni niti najmanj nedolžno prebil v vse naprave z iTunes. Še manj nedolžen je bil trud, da si album spravil iz svoje naprave.
Za zdaj so za leto 2018 in nadaljevanje turneje Experience + Innocence navedeni le koncerti v Severni Ameriki.
“Na tvojem pogrebu nihče ne govori, kaj si dosegel, želijo govoriti, ali si bil zabaven, prijazen do otrok. Zato se odmikam od skrbi za zapuščino U2, bolj se osredotočam na to, kaj moji otroci in prijatelji mislijo o meni”