Večer v živo z dr. Danom Podjedom: Je sreča precenjena?

Z dr. Danom Podjedom se bomo 25. maja na Večeru v živo med drugim pogovarjali, kaj pomeni osebno odrasti, zakaj je pomembno, da se odklopimo od tehnologij in priklopimo na skupnost in podobno.

Dr. Podjed, na Večeru v živo boste podrobneje razvili misel, za katero ste prejeli nagrado Bob leta in v kateri pravite, da bomo srečni šele, ko bomo pozabili nase in se posvetili drugim …

"Drži. No, skoraj. Dejansko sem rekel, da bomo najbolj srečni takrat, ko se bomo nehali truditi biti srečni in bomo namenili pozornost drugemu. Sem pa potem v nagovoru ob podelitvi nagrade to misel dejansko malo priredil in rekel, da bi lahko pogosteje pozabili nase in se posvetili drug drugemu."

Se strinjam. Pa vendar se mi zdi, da mora biti posameznik najprej v zdravem odnosu s sabo, šele potem je lahko opora in vir dobrega drugemu.

"Težava je, se mi zdi, da kar naprej iščemo ta 'zdrav odnos s sabo' in sebe postavljamo v središče, pri tem pa pozabimo na tiste ob nas, ki nas dejansko osrečujejo. Številne raziskave – vključno z najdaljšo longitudinalno raziskavo Harvardske univerze, ki traja več kot osemdeset let – opozarjajo, da smo na dolgi rok srečni predvsem zaradi dobrih razmerij z bližnjimi, torej s prijatelji, sorodniki, tudi sodelavci. Iskati srečo v sebi, kot nam svetujejo različni guruji, se mi zato zdi iskanje igle v kopici sena, in to v temi. Tačas, ko brskamo za to iglo, pa spregledamo tiste, zaradi katerih smo dejansko srečni, torej naše bližnje. Ko se nehamo ukvarjati s sabo in se začnemo posvečati njim, pride tudi sreča."

Kdaj, zakaj, kje smo izgubili kompas, ko gre za doseganje občutka sreče? In kaj sreča pravzaprav je? Predstave o njej so pogosto popačene, pojem sreče pa večkrat zlorabljen, zaradi česar je marsikomu vir (ne)srečnosti, izgubljenosti, praznosti …

"Sreča je nasploh precenjen pojem. Morda smo jo začeli v središče postavljati prav zaradi medijev, ki na naslovnicah z debelimi črkami izpišejo, kako moramo iskati srečo, in tudi zaradi novodobnih gurujev, ki nas prepričujejo, da nismo dovolj srečni, in nas nagovarjajo, naj se potrudimo biti srečnejši. A to seveda ne gre. Prisiliti se pa k sreči res ne moremo. Vedno znova me takšni napotki spomnijo na pop skladbo Relax iz osemdesetih let, ki jo je izvajala skupina Frankie Goes to Hollywood. Ne vem sicer, kako bi prevedli besedilo, a sam sem si ga vedno interpretiral tako, da ne moreš nekoga prisiliti, naj se sprosti, posebej ne z bičem v roki. Če med spolnim odnosom, recimo, rečemo partnerki ali partnerju, naj se sprosti, se pogosto zgodi ravno nasprotno: ob namigu otrpne. Podobno je s srečo; ko se trudimo biti srečni in neumorno iščemo srečo v sebi, je – tako se mi zdi – ne najdemo in smo potem zaradi tega včasih kar zafrustrirani. Najdemo pa jo, zanimivo, takrat, ko se nehamo truditi in ukvarjati s sabo. Nekaj podobnega o optimalnih trenutkih v življenju pravi psiholog Mihály Csíkszentmihályi, ki je te trenutke poimenoval zanos oziroma tok, po angleško the flow. Kot pojasnjuje, včasih doživimo stanje, pri katerem smo tako zatopljeni v neko opravilo, da postane vse ostalo nepomembno. In takšna izkušnja, pri kateri 'jaz' izgine, je sama po sebi tako prijetna, da se je bodo ljudje kasneje lotili za vsako ceno, in sicer le zato, da lahko to počno. Zanimivo, trenutki zanosa niso tisti, ko smo najbolj sproščeni in uživamo, temveč najpogosteje tisti, ko počnemo nekaj, kar zelo dobro znamo in kar je prilagojeno našim zmožnostim."

Ste vi srečni? In kaj vas najpogosteje osreči?

"O sreči, posebej lastni, skušam čim manj razmišljati. Ampak zdaj, ko ste me to vprašali, moram pač razmisliti in odgovoriti – in se mogoče malo prisiliti k sreči. (smeh) Seveda sem srečen, in to kar pogosto. Srečen sem, ker sploh živim. Že to se mi zdi fizikalni, biološki in kemični fenomen, namreč življenje samo. Srečen sem tudi, ker živim na tem koščku planeta, ki je izjemno lep. Srečen sem še, ker živim v državi, ki ima še vedno dobro javno šolstvo in zdravstvo. Zaradi obojega se sicer vse pogosteje pritožujemo, a to je nekaj, na kar bi morali biti tudi ponosni in se potruditi, da ostane za bodoče generacije. Več ko je na voljo kakovostnih javnih storitev, bolj srečni so ljudje. Srečen sem tudi zaradi dela, ki ga opravljam, in to z velikim veseljem. In seveda sem srečen zaradi svoje družine, otrok, žene. No, pa srečen sem še zaradi prijateljev, ki jim včasih namenim premalo časa. To pa je narobe! Prav oni so namreč tisti, ki me osrečijo. Zdaj vse skupaj morda že zveni, kot da sem najsrečnejši človek na svetu, pa seveda nisem! Pogosto sem namreč tudi nesrečen, posebej ko moram oddati kakšen članek in se približuje rok za oddajo. Takrat neskončno trpim. In v trpljenju in med delom potem včasih padem v zanos, ki sem ga prej omenil. In potem pozabim nase in sem spet srečen …"

Torej se kmalu vidimo na Večeru v živo.

"Veselim se namreč, da bo dogodek v živo. O tem bi rad tudi kaj povedal na Večerovem dogodku, namreč kako je v času t. i. digitalne preobrazbe pomembno, da se družimo v živo in pogovarjamo ne le po zaslonu, temveč tudi iz oči v oči. Poleg digitalne namreč potrebujemo še analogno preobrazbo – in obe se lahko odlično dopolnjujeta. Ne potrebujemo samo nenehnega priklopa, temveč tudi odklop od zaslonov in naprav, ki nam kradejo vse več časa, da nam ga potem zmanjka za bližnje – in tudi za poglobljene pogovore. Včasih si moramo privoščiti ali se celo prisiliti, da se družimo brez digitalnih vmesnikov in smo samo ljudje."