Zasičeno in utrujeno po dobrem letu valovanj epidemije in variacij sevov koronavirusa vstopamo v velikonočne praznike ob omejitvah tradicionalnih obredov in ritualov. Naša osebna in družbena življenja so nasploh pričvrščena na vse ožji prostor. Neustavljiva epidemična stvarnost (pre)več ljudem izstavlja previsok račun - najvišjega umrlim in njihovim svojcem, bolnikom s težjim potekom bolezni, ki trepetajo tudi pred nadaljnjimi posledicami v zdravju, ljudem, ki se v osnovi spopadajo s težkimi boleznimi in jih covid, s tem pa manko celovitega delovanja zdravstva, še bolj ogroža. Preveč ljudi je izpostavljenih tveganjem neposredno, pa tudi posredno, kar ni nujno takoj merljivo - zdaj že tudi zato, ker še vedno niso prišli na vrsto za cepljenje. Vsakič, ko se pomaknemo do umirjanja in olajšanja ter približamo pričakovani normalizaciji, nas trdo pribije k tlom. Najave valov in prihodnjih "ključnih štirinajstih dni", ki jih spremljajo še strašljivejše projekcije širjenja okužb, čeravno so hkrati uvedeni ostrejši ukrepi, medtem spominjajo na parodijo, ki se odvija namesto premišljene strateške komunikacije in sistematičnega ukrepanja.
Obrazi izčrpanosti ljudi so v zaprtju te pomladi drugačni od lanskih. Takrat so negotovosti, pa tudi strahovom in dilemam ob nepoznavanju nevarnosti in moči virusa ter nadaljnjim restrikcijam, v prevladujoči meri vendarle še sledili medsebojna pomoč, solidarnost, povezovanje skozi nove, drugačne oblike (so)delovanja in skupnostna drža. Takrat smo verjeli, da je koronakriza le prehodno obdobje, iz katerega bomo izšli drugačni, z novimi spoznanji, morda celo boljši. Medtem se je ta utvara raztreščila predvsem na politični ravni in zaradi nje, predvsem v razmerju oblast - ljudstvo. Razblinila se je v mučni polarizaciji desno in levo, spodnesla so jo sovražna hujskanja in brezmejna obtoževanja, ki nas vsakič znova učvrstijo v spoznanju, da dna v poniževanjih sploh ni. Vlada tava v neobvladovanju epidemije, za katero krivi neposlušno ljudstvo, medije, opozicijo, nevladne organizacije, proizvajalce cepiv, ki zamujajo z dobavami - hkrati ali izmenično, odvisno od potreb dneva. Strategije in taktike obračunov so vse bolj objestne, razdiralne, maščevalne, tudi zelo osebne. Hkrati vlada ključnih strategij, med njimi cepljenja, očitno ni sposobna (iz)peljati, saj se fokusira na uveljavljanje in zaščito ozkih strankarskih in kapitalskih interesov za vsako ceno, ki jih zavija v pakete pomoči v skrbi "za narodov blagor".
Zvračanje krivde, prelaganje odgovornosti in izzivanje konflikta so stalna populistična propagandna orodja, s katerimi vlada odvrača in zamegljuje bistvo. To pa je popoln razkroj in kaos, obvladovan le še zaradi prepovedi in glob, s katerimi (še) kroti nezadovoljstvo med ljudmi. Dekreti in ukrepi vlade, ki so, kot se je recimo pokazalo ob sedanjem zaprtju mej in interpretacijah ministra Hojsa, prevečkrat nesmiselni, nedodelani, pa tudi diskriminatorni. Predvsem pa je napovedim in trditvam vlade nemogoče zaupati.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
