Ima tisti redek, neprecenljiv in vse redkejši dar. Še zlasti v tem bučnem času. Ko zabrenka, pravzaprav zaprede na kitaro - in zapoje, pravzaprav zamrmra s tankočutnim glasom, lahko z eno skladbo, z eno kitico in še bolj s šelestečim refrenom utiša celotno, sicer še tako hrupno dvorano. "Kako mi to uspe? Hm ... Mogoče zato, ker tiho pôjem?" se iskreno in naravno nasmeji. "Res ne znam peti na glas. Naključje? Ne vem. Ne znam opisati."
Dva koncerta
Dijakinja četrtega letnika II. gimnazije, ki je imela zadnjo lansko popevko tedna, in še ne ve, kaj bo študirala. Bo pa v kratkem imela še dva koncerta v Mariboru, v Pisarni KMŠ (19. januarja) in Amfiteatru II. gimnazije (3. februarja).
Najboljše darilo: radio
Vse to je punca, ki je ves čas - zaspana. Saj spi po osem ur na dan, vse obveznosti, če se le da, opravi do desete zvečer. Ni videti, da bi jo "nosila luna". Prej lirika. Ko se ji utrne kak verz, pogosto na poti iz šole, si ga zamaknjeno zabeleži v beležko na mobilnem telefonu. "Joj, parkrat me je avto že skoraj povozil!" zamahne z roko, da se na njeni levi dlani z velikimi tiskanimi črkami razkrije napis "kupi novi zvezek za zgodovino".
Popevka tedna gor ali dol, Zala ne bi mogla biti bolj glasbeno-medijsko iskrena, naravna, nedolžna
Rumena paleta življenja
Zala Kralj je to, kar Lana del Rey ne more več biti in kar bi Lorde želela čim dlje ostati. "Ker so bile priredbe tako spremenjene, sem začela pisati tudi svoje skladbe. Svoje prve pesmi ne bom nikoli omenjala," se zardelo, samokritično, a ponosno zasmeji. Sledila je Bela klop, zatem skoraj leto kreativnega premora in nato pesmi o vseh štirih letnih časih. V angleščini, ki je sicer prevladovala na decembrskem koncertu v Udarniku v sklopu FAK-a. "Na srečo je moja dikcija takšna, da se me v angleščini težje razume. Če bi napisala res kaj 'butastega', me nihče ne bi tako razumel kot v slovenščini, kjer morajo biti teksti res, res dobri."
Zaveda se, da lažje najde domače poslušalstvo v materinščini. Skladba Kakor veter je prva, v kateri je pisala zares iz sebe. Zdaj, v četrtem letniku, jo je najbolj navdušil Dane Zajc, očarana je nad Srečkom Kosovelom, Ivan Cankar se ji v svoji tragiki zdi zabaven. Glasbeno se najraje zateče k sorodnemu folk rockerju Keatonu Hensonu. In njena poezija? "Včasih se znajdem v vesolju/sama in umaknjena od vseh planetov/veš, všeč mi je samota, ko sem s tabo/kakor veter listje z vej/me s pogledi odnašaš v nebo, a prosim ne odnesi me visoko/da ne padem spet na dno." Njena prva publika sta njena mačka, nato pa prijateljica, ki ji običajno pošlje, kar posname, ter počaka na odziv. Kaj pa, ko glasbo slišijo popolni neznanci? "Ko sem bila na Valu 202, tako noro vesela, da sem lahko nastopila v živo, sem ugotovila, da se včasih preveč navdušim, zaženem in nato morda kaj ne izpade tako dobro, kot sem pričakovala. Zdaj morda kaj jemljem bolj z rezervo in morda na posnetku nastopa Val 202 ne izgleda, da sem bila vesela. Ampak sem bila tako zelo vesela! Joj!"
Ni bila edina, tudi Karoli, glasbeni urednik na Valu 202, je zamaknjeno poslušal, vpijal njeno glasbo. Po nastopu je zapisal: "Valovi, tista skladba, ki so jo tisti, ki so jo že slišali, označili za nekaj čudovitega. Jaz tudi. In vesel sem, da je bila Zala v sredo zjutraj z mano. V živo, s kitaro in ne samo z Valovi."
Da je bila ob Harryju Stylesu iz One Direction ob koncu minulega leta izbrana za popevko tedna, ne jemlje ne kot začetek niti kot prelom, temveč kot nekaj, "kar se je zgodilo". Zdaj želi sestaviti dovolj skladb za album, še prej pa za koncerta v Pisarni KMŠ (19. januarja) in Amfiteatru II. gimnazije (3. februarja). "Dosti je rumene, upam pa, da je čim bolj barvito!" še odgovori na vprašanje, katera barva prevladuje v njenem življenju, če je, kot pravijo Valovi, "življenje paleta barv/črno-belo je za te, ki ne upajo si daleč". Želi si pa predvsem, da glasba čim dlje ostane njeno zatočišče in nikoli obveza. Prav zato se zdi, da je že tako zelo daleč.
