Povprečna starost gospodarja slovenske kmetije je 57 let. S sistemi spodbud za mlade prevzemnike se delež mlajših sicer povečuje, a veliko počasneje, kot se povečuje delež najstarejših lastnikov kmetij. Pod evropskim povprečjem smo tudi glede deleža mladih kmetov. Zakaj? Res vsi, ki bi od kmetijstva želeli živeti, to lahko izkoristijo? Pustimo tisti del kmečke mladine, ki priložnosti na deželi noče videti, čeprav je treba priznati, da je takih vedno manj, saj je vse, kar je kmečko v slabšalnem kontekstu, že zdavnaj passe, obenem pa se danes težko spregledajo vse uspešne zgodbe, ki so vzniknile prav zunaj mestnih središč.
Osredotočimo se na tiste, ki želijo prav izkoristiti potenciale podeželja. Tisti, ki so stari dobrih 20 let, so odraščali na razviti kmetiji in si po koncu šolanja želijo ustvarjati, se znajdejo pred vprašanjem - iti v službo ali kmetovati? Za nekatere je bila ta uganka razrešena že davno, ko so doma razčistili, kdo bo počel kaj in kdaj bo prišel čas za prevzem kmetije. Številni pa o tem ne govorijo, vsaj dovolj odkrito ne. Kmetijske svetovalne službe se dnevno srečujejo z osivelimi in onemoglimi gospodi, ki zemlje preprosto ne bodo dali, saj se bojijo, da bi otroci vse razprodali, pa takimi, ki imajo več otrok z različnimi vizijami, ali pa tistimi, ko se o nasledstvu začno pogovarjati šele takrat, ko od doma odidejo vsi. Kot da bi jih čas prehitel, kot da bi kmetijstvo bili le stroji, živina in zemlja, ljudje pa ne.
Družina, ki živi od kmetijstva, je kolektiv
Družinski odnosi so osnova vsake kmetije. Če so dobri, je kmetija uspešna, rastoča, napredna. Če so slabi, pa otroci pobegnejo in kmetija propade. Tako kot v vsakem kolektivu. Ker je družina, ki živi od kmetijstva, tudi kolektiv in ker ta kolektiv skupaj tudi živi, je to še toliko bolj pomembno. Medtem ko vsi mogoči trenerji hodijo po podjetjih, organizirajo team buildinge in skrbijo za dobro počutje zaposlenih, se na tisoče kmetij obrača na kmetijske zavode, kjer pa predvsem dobivajo napotke o razpisih. Seveda je to pomembno, a potrebovali bi kaj več. Vsaj kadrovsko svetovanje, če že ne družinske terapije. V zavodih so že večkrat izpostavili, da bi po vzoru Avstrije želeli zaposliti nekaj psihologov, ki bi znali pomagati pri teh stiskah. Svetovalci družinam sicer pomagajo, kolikor pač lahko, a pogosto nimajo pravih znanj. Družinski odnosi so intima in o njih se ne da razpravljati strogo poslovno.
Da se le počasi prebijamo do točke, ko niso več pomembni le hektarji in število glav živine, je videti v predlogu nove kmetijske politike, kjer se uvaja delna finančna rešitev za tiste, ki kmetije predajajo. Trenutno namreč za njih ni poskrbljeno, zato številni čakajo do svoje upokojitve. Po novem bi se lahko prenosniki vključevali kot mentorji in iz tega naslova prejeli letni pavšal. Morda bo ta ukrep vsaj kakšno družino več spodbudil k temu, da s prepisom ne čaka predolgo, sicer mladi prevzemniki ne bodo nič več mladi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
