Toda razburjenja ni povzročilo le tisto, kar je zapisano v ovadbah proti Jankoviću. Nekateri mediji so problematizirali tudi dejstvo, da je sodišče posredovalo ovadbe proti Jankoviću. Z objavo ovadb naj bi škodovali osebi, ki še ni bila pravnomočno obsojena, bi lahko povzeli njihove očitke.
Pojdimo po vrsti. Tožilstvo smo spomladi zaprosili za posredovanje kopij nekaterih kazenskih ovadb. Menili smo namreč, da je objava podatkov iz ovadb v javnem interesu. Mestna občina Ljubljana pod Jankovićevim vodstvom letno razpolaga z okoli 300 milijoni evrov javnega denarja, kolikor je proračun občine. Po drugi strani je policija, po poročanju medijev sodeč, takrat Jankovića tožilstvu večkrat ovadila – tudi zaradi sumov zlorabe javnega denarja. Volivci morajo po našem prepričanju vedeti, kaj organi odkrivanja in pregona očitajo Jankoviću, in na podlagi kakšnih dokazov.
Iz ovadb, ki jih je poleti posredovalo tožilstvo, je razvidno, da Jankoviću policijska ovadba v primeru Stožic očita sklepanje za občino škodljivih pogodb, ki so davkoplačevalce stale 39 milijonov evrov. Očitajo mu napeljevanje k zlorabi položaja, zaradi česar je zasebno podjetje neupravičeno dobilo tri milijone evrov denarja javnega občinskega podjetja. Skupaj s sinom Damijanom Jankovićem je ovaden tudi zaradi suma pranja denarja, saj naj bi v zameno za pomoč zasebnemu podjetju dobil 100.000 evrov, ki izvirajo iz kaznivega dejanja.
Dokazi, ki so jih policisti zbrali proti Jankoviću in njegovima sinovoma ter jih nato opisali v ovadbah, se zdijo trdni
Oklepanje funkcije
Dokazi, ki so jih policisti zbrali proti Jankoviću in njegovima sinovoma ter jih nato opisali v ovadbah, se zdijo trdni. Seveda bo njihovo končno oceno podalo sodišče – to lahko razsodi, ali so dokazi verodostojni, in če so, ali je Janković kazensko odgovoren za svoja dejanja. Toda: primer Zorana Jankovića, tudi nekateri drugi medijsko odmevni primeri proti drugim osebam z močjo in vplivom, odpirajo vprašanje, ali je kazenska odgovornost edina odgovornost, na podlagi katere lahko sodimo o primernosti osebe za opravljanje neke politično pomembne funkcije? Ali pa bi morale osebe, ki se znajdejo v kazenskih postopkih, tako funkcijo zapustiti, saj so izgubile svojo verodostojnost v očeh javnosti?
V zahodnih državah se je uveljavilo pravilo, da osebe, proti katerim so sproženi kazenski postopki, zapustijo politični položaj. Nekateri to storijo že prej. Na primer, 10. marca 2008, je časnik New York Times poročal, da je guverner ameriške zvezne države New York Eliot Spitzer plačeval za spolne užitke prostitutk. Relativno minorna kršitev zakona, torej. Dva dni pozneje je Spitzer napovedal svoj odstop, še pet dni pozneje pa tudi odstopil. Tožilci proti Spitzerju na koncu niti niso uvedli kazenskega postopka.
Podoben primer je odstop islandskega premierja Sigmundura Davíða Gunnlaugssona. Lani so novinarji v okviru odmevnega projekta Panamski dokumenti razkrili, da ima žena premierja v lasti podjetje v davčnih oazah. Solastnik tega podjetja je bil v preteklosti tudi sam premier. To podjetje je imelo v lasti terjatve do nekaterih islandskih bank. Premier v nasprotju z zakonom lastništva podjetja ni prijavil pristojnim organom. Po razkritju se je Gunnlaugsson »začasno umaknil s položaja«, kot je svoj odstop definiral medijem.
Podobnih primerov je mnogo. V primeru Zorana Jankovića pa so bile vložene kazenske ovadbe, zahteve za sodno preiskavo, določene zadeve so se že znašle (in tudi padle) na sodišču. Te vmesne sodne zmage Zorana Jankovića so podlaga za njegov zagovor pred javnostjo: določeni ljudje v policiji in tožilstvu so se zarotili proti njemu, zato lahko sam zaupa le sodiščem, odstopil pa bo le, ko/če bo obsojen.
Odločitev, ali bodo tak zagovor sprejeli, sloni na volivcih. Toda, kot rečeno, ti morajo po našem mnenju vedeti, zaradi česa in na podlagi kakšnih dokazov ga tožilstvo preganja. Če bi Janković odstopil, bi za razkritje vsebine ovadb proti njemu obstajalo precej manj argumentov. Ker ostaja na funkciji, v kazenskem postopku ne more pričakovati iste stopnje zasebnosti, kot bi jo pričakoval »človek z ulice«.
Obtožnice brez obsodbe
Kazenski postopki proti Zoranu Jankoviću so po drugi strani pomembnejši od vprašanj o krivdi Zorana Jankovića samega. Postopki so lakmusov test (ne)delovanja organov odkrivanja, pregona in slovenskega pravosodja. Najstarejše kaznivo dejanje, ki ga tožilstvo in policija očitata Jankoviću – utaja davka ob prodaji delnic Mercatorja –, naj bi bilo storjeno leta 2006. Tistega leta je Janković prvič kandidiral in nato tudi dobil volitve za ljubljanskega župana. Leta 2013 je ovadbo policiji v zvezi s tem poslom poslala davčna uprava. Leto pozneje, septembra 2014, je policija ovadbo poslala tožilstvu. Po zadnjih podatkih je zadeva še kar v sodni preiskavi. Do morebitnega sojenja v zadevi bo tako najverjetneje minilo še nekaj let.
Klavrn konec je doživel trenutno najbolj medijsko odmeven postopek proti Jankoviću – domnevno zahtevanje spolnih užitkov v zameno za ureditev zaposlitve farmacevtki v Lekarni Ljubljana. Sodišče je tu zaradi po njihovem mnenju prepočasnega dela policije in tožilstva odredilo uničenje ključnih dokazov v primeru.
Podatke o kazenskem postopku se lahko posreduje javnosti, če ti ne škodijo postopku
Kaj javnost mora vedeti in česa ne sme
Primer Janković pa odpira še eno sistemsko vprašanje – koliko podatkov iz sodnih postopkov naj bo na voljo javnosti in v kateri fazi postopka naj bodo podatki javni? Ob objavi informacij so nekateri dnevni časopisi in dnevnoinformativne oddaje kritizirali odločitev tožilstva, da posreduje zahtevane ovadbe proti Jankoviću. S tem naj bi škodovali osebi, za katero do pravnomočne obsodbe velja domneva nedolžnosti. Tudi sam Janković je v javnosti namigoval, da naj bi se mu s to potezo želeli na tožilstvu maščevati, ker v uradnih postopkih proti njemu niso uspešni. K temu Jankovićevemu argumentu so dodatni zagon dali tudi nekateri mediji, ki so (napačno) poročali, da je bil primer Janković prvi, v katerem je tožilstvo mediju še pred sodbo posredovalo policijsko ovadbo. Slednje ne drži, saj smo takšne ovadbe še pred ovadbami proti Jankoviću pridobili v primeru postopkov proti Roku Furlanu.
Zakonodaja določa, da se lahko podatke o kazenskem postopku posreduje javnosti, če podatki postopku ne škodijo. Obenem se lahko podatki javnosti posredujejo tudi, če je interes javnosti večji od škode, ki bi jo razkritje povzročilo postopku. Tožilstvo je nato popolnoma spremenilo prakso posredovanja dokumentov iz kazenskih postopkov. Če so pred tem brez težav posredovali ovadbe, zdaj praktično ne želijo dati nobenega dokumenta več. Tožilstvo tak obrat težko utemeljuje z argumentom, da bi razkritje škodilo postopku. Zakaj so nam pred objavo vsebine ovadb proti Jankoviću ovadbe brez težav posredovali, če pa bi njihovo razkritje škodovalo postopku?
Drugačni vatli za moč in vpliv
Vseeno se lahko vprašamo, ali je razkritje podatkov iz kazenskega postopka, ki še ni končan, proti nekomu, ki ni javna oseba, ne upravlja z javnim denarjem ali nima velike družbene moči, v interesu javnosti. Najverjetneje ni. Po našem mnenju se morajo drugačni vatli uporabiti za osebe z močjo in vplivom.
Za ljudi z močjo in vplivom se morajo uporabiti drugačni vatli
Mercator, Electa, Stožice, Lekarna ...
V primeru delnic Mercatorja sta, po policijski ovadbi sodeč, Damijan in Jure Janković Zoranu Jankoviću omogočila »parkiranje« delnic Mercatorja pri podjetju Electa inženiring. Z zapleteno operacijo je Janković lastništvo Electe leta 2004 prenesel na svoja sinova, obenem pa je Electa od njega odkupila delnice Mercatorja. Dve leti pozneje je Electa delnice Mercatorja prodala, nato pa denar od prodaje delnic kot vračilo posojila postopoma nakazala Zoranu Jankoviću. S to operacijo naj bi se ta izognil plačilu dobrih 103.000 evrov davka. Dobička od prodaje delnic, ki ga je na svoj račun dobil kot vračilo posojila, ni prijavil davčni upravi. V primeru drugih dveh ovadb naj bi podjetje Electa oziroma njegov direktor Damijan Janković utajil 244.000 evrov davka. To naj bi v letih 2009 in 2012 storil z izdajo fiktivnega računa in napačnim obračunavanjem DDV.
Tožilstvo Jankovića preganja tudi zaradi suma napeljevanja k zlorabi položaja in pranja denarja v primeru Stožice. Policijska ovadba v tem primeru bremeni še druge osebe: nekdanjega direktorja podjetja Energetika Hrvoja Draškovića suma zlorabe položaja, direktorja gradbinca Grepa Uroša Ogrina in Zlatka Srako pomoči pri zlorabi položaja in pranja denarja, direktorja podjetja Baza Dante Boštjana Stamejčiča in Damijana Jankovića pa pranja denarja. Po ovadbi sodeč, naj bi Janković Draškovića leta 2010 in 2011 napeljal, da je od gradbinca Stožic, podjetja Grep, po nepotrebnem in za nekajkrat višjo ceno od tržne odkupil prostor za centralno hladilno strojnico v Športnem parku Stožice. S kupnino v višini dobre tri milijone evrov naj bi Grep dobil potrebna sredstva za gradnjo Stožic. Grep se je takrat namreč znašel v finančnih težavah. Kot plačilo za ureditev posla naj bi Grep podjetju Baza Dante, uradno kot posojilo, avgusta 2011 nakazal 500.000 evrov. Večino teh sredstev je Baza Dante nakazala družbi Electa, prek asignacije pa je bila prejemnik denarja družba KLM-naložbe v večinski Jankovićevi lasti. Dobrih 100.000 evrov je po ugotovitvah policije končalo na njegovem osebnem računu.
Tu je še ovadba zaradi suma sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje. Po ovadbi sodeč, naj bi se ena izmed zaposlenih v Lekarni Ljubljana na ljubljanskega župana obrnila s prošnjo po ureditvi zaposlitve za nedoločen čas. Janković naj bi to zaposlitev pri direktorju Lekarne Ljubljana, Marjanu Sedeju, tudi uredil. V zameno naj bi od nje zahteval in nato dvakrat tudi imel spolni odnos. Policija je dokaze proti Jankoviću zbrala tudi s prisluškovanjem njegovim telefonskim pogovorom. Vendar je pozneje sodišče zaradi po mnenju sodnice prepočasnega dela tožilstva prisluhe uničilo.
