(INTERVJU) Branko Tamše: Ne naključje, to je svinjarija

Oseminštiridesetletni slovenski trener Branko Tamše se je nedavno vrnil iz Katarja, kjer je končal najnovejšo etapo v karieri, ki je vseskozi povezana z rokometom. V Sloveniji je kot trener osvajal lovorike, ko je vodil Gorenje iz Velenja, zatem še Celjane. Ko je prerasel slovenske okvirje, je delo nadaljeval v tujini - v Zagrebu. Sam pravi, da svetovno prvenstvo spremlja do podrobnosti. Od treh popoldan do polnoči. Gleda vse tekme, od Konga naprej.

Je skratka pravi sogovornik, ki je tako kot reprezentanti in z njimi slovenska javnost razočaran nad hitrim slovesom slovenske rokometne vrste na svetovnem prvenstvu. Posebej zato, ker so napovedovali boj za medalje. "Po izjavah je bil prvi cilj Slovenije na tem prvenstvu četrfinale. Takrat se začnejo izločilni boji in takrat bi poskušali priti v boj za medalje. Tudi sam sem bil pred prvenstvom zelo optimističen. Strokovni štab je imel ne glede na korono in ostale okoliščine na voljo vse najboljše igralce, kar jih premore Slovenija. Danes smo razočarani vsi - vodstvo, ljudje, tudi jaz. Ni nam uspelo."

Usoden je bil poraz z Rusijo, kjer so Slovenci pokazali slabo igro in izgubili od slabšega nasprotnika.

"Pokazalo se je, da so en poraz in dva remija preveč, nismo se mogli vmešati v zaključne boje. Reprezentanca Rusije je bila tisti dan močnejša v vseh elementih rokometne igre. Vem pa, da je slovenska ekipa boljša od ruske, a Rusi so takrat igrali najboljšo tekmo na prvenstvu. Ta zmaga jim ni pomagala, niti oni niso v četrtfinalu. Po tem porazu smo morali loviti zamujeno na tekmah s Švedsko in z domačini Egipčani. Dvakrat smo remizirali ... Splošni vtis je, da reprezentanca tokrat ni bila na najvišji ravni."

Opravičilo za slabše predstave posameznikov iščemo v okoliščinah, zaradi katerih niso bili najbolje pripravljeni.

"Skoraj vsi v ekipi so preboleli covid, v klubih so se otepali okužb in so manj trenirali. Številni naši rokometaši v klubih igrajo ali samo v obrambi ali samo v napadu. Priprave na prvenstvo so bile doslej najkrajše. Zaradi vsega tega na igrišču niso pokazali vsega, kar znajo, in niso prišli tja, kamor so sicer sposobni priti."

Kako je bila reprezentanca strokovno vodena? Je Ljubomir Vranješ po vašem mnenju vlekel prave poteze?

"Po tekmi je najlažje biti general in ocenjevati. Le selektor in strokovni štab vedo, kako so fantje delovali na treningih, kako kot ekipa. So imeli morda kakšne težave? Te sicer za zmeraj ostanejo v slačilnici in prav je tako. Ne poznam selektorja, ki bi želel namerno škoditi svoji ekipi. Javnosti pa ostajajo vprašanja, na primer, zakaj je na levem krilu toliko časa preživel Nik Henigman. To je bila ideja selektorja, pri tem je vztrajal in tako pač je. Sam sem na prvenstvu pričakoval še kakšno različico igre v obrambi, ne le 6:0. Nisem je dočakal, čeprav vem, da so slovenski igralci sposobni odigrati tudi 5:1 in 4:2. Lahko rečejo, da ni bilo dovolj časa za uigravanje, a saj ga nikoli ni. Veljalo bi poskusiti; vsaj za intermeco na tekmi z Rusijo."

Kaj so v ekipo prinesli štirje organizatorji igre? Je za trenerja tak izbor prednost ali slabost?

"Pokazalo se je, da je tako težko igrati. Imeli smo pet organizatorjev igre, štirje med njimi imajo dirigentske palice v zelo močnih evropskih klubih. Vsi so vodje in igrajo po 50 minut na vsaki tekmi. Pred prvenstvom in na tekmah z Nizozemsko je bil prvi organizator igre še Dean Bombač, medtem ko je bil denimo Rok Ovniček v kombinaciji kot levi zunanji in ga nisem videl igrati na mestu organizatorja. Selektor je skozi prvenstvo iskal vodjo na igrišču in ga ni našel. Na zadnjih treh tekmah je bil prva izbira na mestu organizatorja Miha Zarabec, v senco pa je padel Staš Skube. Vsi ti igralci so zelo močni karakterji, ki se bodo v reprezentanci morali podrediti kolektivu. Kar bo zelo težko, saj vsak med njimi želi igrati 50-60 minut. Včasih je bolje imeti največ dva taka igralca v ekipi. Potem ni sladkih skrbi, a tudi ni problemov. Če hočejo, da bodo funkcionirali, bodo morali svojo igro nekoliko potisniti v kot in se prilagoditi - vse za Slovenijo oziroma za ekipo."

Je bilo morda tega kolektivnega duha na tem prvenstvu v slovenski ekipi premalo?

"Tega ne vem, saj nisem bil z ekipo, kjer bi se to videlo. Po televiziji je bilo mogoče prepoznati pravo vzdušje. Treniral sem 90 odstotkov naših reprezentantov in lahko zagotovim, da so same pozitivne osebnosti. S prilagajanjem ne bi smeli imeti težav."

Pred odločilno tekmo se je kar dvanajst slovenskih rokometašev zastrupilo. Imeli so velike težave sploh nastopiti na tekmi. Odločilna tekma z Egiptom bi lahko prinesla pristransko sojenje, pa vpliv predsednika svetovne rokometne zveze, ki je Egipčan ... A takega scenarija si nismo znali niti predstavljati. Je to lahko naključje?

"To je zame svinjarija. Res si želim, da bi bilo to samo naključje. A okoliščine so povedne: Egipt je na prvenstvu domačin, ki ima pred seboj težke tekme. Zastrupili pa so se igralci Slovenije, Danske in Hrvaške - vsi so nasprotniki ali potencialni nasprotniki reprezentance Egipta. Marsikaj je s tem padlo v vodo. Težko me bodo prepričali, da je bilo to le naključje. Bolj je to v smislu preko trupel do uspeha."