Sedaj, ko se avtomobilske tovarne počasi zaganjajo, postaja jasno, da je to šele prvi kamenček v obsežnem mozaiku tega, kar predstavlja in pomeni avtomobilska industrija. Tudi ko bo skoraj vse teklo tako kot pred nekaj meseci, bo ostalo neodgovorjeno ključno vprašanje: zakaj bi v časih in okoliščinah, ki so povsem neprimerljive z izkušnjo večine, zavil v trgovino z avtomobili? Za nakupom nepremičnine je avto tudi v najbolj razvitih družbah resna in ekonomsko pomembna odločitev. In tukaj se je avtomobilska industrija ujela v lastno past: sodobni avtomobili trajajo dolgo, kvarijo se relativno malo, in tudi ko so stari, le niso tako stari, vsaj zvečinoma ne, da bi jih bilo treba zamenjati na vrat na nos. Torej pločevina lahko počaka. Dlje ko bodo/bomo čakali, globlja bo kriza avtomobilske industrije. V Nemčiji, najbolj avtomobilski evropski državi, se zato že pojavljajo ideje o subvencioniranju prodaje vseh avtomobilov in ne le električnih ali hibridnih kot doslej. Če ali ko se bodo tam odločili za nekaj takšnega, jih bodo/bomo drugi posnemali, hočeš ali nočeš.
Pa ne gre le za avtomobilsko produkcijo. Bo pandemija povzročila pandemijo rahljanja (evropske) okoljske zakonodaje, katere nova in zelo pomembna etapa je napovedana za prvi dan prihodnjega leta? Ta hip se zdi, da bo prva žrtev koronavirusa. Vse tisto o veliko čistejšem zraku in nasploh okolju, ki se je v teh časih opomoglo in oddahnilo, se bo ob neizprosnih gospodarskih dejstvih zdelo kot nekakšna romantična epizoda.
In avtomobilsko novinarstvo? Doslej smo nove avtomobile videli, otipali, sedli vanje in se popeljali ter poročali in pisali. Roko na srce - v vsem tem je lahko veliko subjektivnega, drugače pač ne more biti. Toda po novem se vse dogaja preko ali ob pomoči videokonferenc, možnost omenjene subjektivnosti je dobila domovinsko pravico. In vse je zelo sterilno.