»Sprememba življenjskega sloga se je izkazala za zelo pozitivno, saj sem napredoval na vseh področjih, tako da lahko rečem, da je sama bolezen name vplivala pozitivno.«
Rekreativni kolesar večinoma s cestnim kolesom, ki ga občasno zamenja za gorskega, prekolesari vsaj 200 kilometrov na teden, če mu čas dopušča, se na kolo odpravi vsaj trikrat ali štirikrat na teden, ne glede na vremenske razmere oziroma letni čas.
»Tudi pozimi se da, dobro se oblečem, ob ustrezni opremi lahko kolesarim kadarkoli. Trudim se, da sem nenehno aktiven. Imam občutek, da včasih z rekreacijo pretiravam, saj sem po premaganih kilometrih izredno lačen in takrat pojem marsikaj oziroma preveč, kar seveda slabo vpliva na vrednosti sladkorja v krvi.«
Preden je izvedel za diagnozo sladkorne bolezni, so ga posledice intenzivne športne dejavnosti včasih tudi precej prestrašile.
»Zgodilo se mi je, da nisem mogel niti govoriti, pomislil sem, da me je kap. Ko sem se odžejal, se je stanje umirilo, bilo pa me je strah, ker nisem vedel, za kaj gre. Na vrhu klanca sem želel nekaj povedati kolegu, pa nisem mogel spregovoriti,« pojasnjuje 56-letnik, ki z družino živi v Borovnici pri Vrhniki. »S sladkorno boleznijo se poskušam čim manj obremenjevati. K sreči lahko rečem, da nimam nobenih hujših težav,« pravi Andrej, ki je za diagnozo pred šestimi leti izvedel povsem po naključju ob obisku zdravnika zaradi pregleda ušesa. »Takrat so mi na pregledu odkrili visoko vsebnost sladkorja v krvi, dobil sem zdravila oziroma tablete, ki jih jemljem še danes. Prvi znaki bolezni so bili pogosta žeja in uriniranje, vendar se nisem zavedal, kaj bi to lahko bilo. Mislim, da je tudi malo dedno pogojeno, saj imata sladkorno bolezen oče in mama, oba uporabljata inzulin. Mi je pa zdravnica takrat dejala, da imam sladkorno bolezen verjetno že več let. To je potuhnjena bolezen, nič ne čutiš, se pa dejansko nekaj dogaja.«
Po priporočilih zdravnikov je bilo treba spremeniti tudi prehrano. Zdrave prehranjevalne navade je prevzela vsa družina, tako je že nekaj let na mizi več polnozrnatih izdelkov in precej manj sladkarij.
»Včasih se po velikih športnih naporih nagradim s kakšno sladico, moram reči, da sem se z lahkoto odpovedal alkoholu in cigaretam, sladkarije mi pa še vedno rojijo po glavi.« »S pozitivnim pogledom na svet se vse lažje prenaša,« je prepričan Andrej, ki sledi napotkom zdravnice, da naj bo zmeren pri vseh stvareh in naj ne pretirava.
»Sprva sem bil res preveč strog do sebe, dosledno sem se držal vseh omejitev, včasih sem pretiraval s športom in pri omejitvah s hrano, pa sem ugotovil, da to ni dobro. Z boleznijo, ki me bo spremljala vse življenje, se zato ne obremenjujem preveč.«
Čeprav mu delovne obveznosti vzamejo precej časa, si za svoj najljubši konjiček vedno vzame čas, pravi, saj se zaveda pomena vsakodnevne rutine, ki pripomore k boljšemu počutju.
»Treba se je tudi čim bolj izogibati stresu, pri tem pa mi v velikem obsegu pomagajo stvari, ob katerih uživam, in to je gotovo športna dejavnost oziroma kolesarjenje,« poudarja Andrej, ki se je z veseljem odzval tudi pozivu k sodelovanju v dobrodelni akciji Zveze društev diabetikov Slovenije Darujem kilometre, s katero so zbirali denar za socialno ogrožene bolnike s sladkorno boleznijo.
Preberite več zanimivih vsebin
v novi digitalni prilogi 'Sladko življenje',
brezplačno.
