Fanfare so že zdavnaj utihnile, pravljična Evropska unija je postala vsakdanjost - z vsemi svojimi, torej tudi našimi problemi vred. Slovenija si je že ob osamosvojitvi leta 1991 zadala cilj, da postane del širše evropske družine narodov, takoj po mednarodnih priznanjih leto kasneje pa zaprosila za sklenitev sporazuma o pridružitvi. Aprila 1993 je tedanja vlada podpisala z EU sporazum o sodelovanju, ki je bil februarja 1999 tudi uveljavljen. Evropska unija je nato 15. junija 2001 na srečanju najvišjih predstavnikov v švedskem Göteborgu širom odprla vrata največji širitvi v svoji zgodovini, ki se je zgodila 1. maja 2004: deset novih članic z vseh vetrov je unijo povečalo na EU 25.
"Evropska unija ni le povezava gospodarskih in političnih interesov, pač pa tudi vrednot. Iskanje ravnotežja, dialog in potrpežljivost so orodja, s katerimi gradimo Evropo. Življenje z razlikami, tudi rasnimi in verskimi, mora biti kvaliteta Evropske unije. Takšna Evropa lahko postane model tvornega in trdnega sodelovanja med narodi," je tedaj za posebno Večerovo prilogo ob vstopu v EU vizionarsko povedal tedanji predsednik Slovenije dr. Janez Drnovšek.
So se pričakovanja izpolnila? Evropsko unijo je medtem pretreslo več kriz, od finančne do begunske, a še vedno je edina družina, v kateri živimo. Njena in naša prihodnost v tem turbulentnem času je negotova, a vseeno optimistična. Če nič drugega, je EU prostor največjega pretoka idej, ljudi, znanja in ne nazadnje kapitala v sodobni zgodovini.