Zadnje dni smo v medijih lahko brali o primeru gospoda Merca, sedaj že upokojenega ravnatelja OŠ Prule. Novica vsekakor ni ostala neopažena, med ljudi je vnesla nemalo čustvenih odzivov, predvsem pa, kar je bolj pomembno, upravičeno zaskrbljenost. Upam si trditi, da predvsem zaskrbljenost nad obstoječo zakonodajo. Menim, da je napočil kritičen trenutek, da šolske oblasti pošteno zavihajo rokave in se posvetijo tej pereči problematiki. Na pristojnem ministrstvu so predlogo molčali.
Prulski primer ni edini primer te vrste, je pa, žal, eden redkih, ki je, zaradi medijske izpostavljenosti, zbudil pozornost med ljudmi. Osnovna šola je v Sloveniji obvezna, kar je pomembna civilizacijska pridobitev. Vendar pa zaposleni v šolah, ter mnogi starši, že nekaj let opozarjamo, da je zakonodaja, povezana s to pridobitvijo, pomanjkljiva. In to na več področjih. Področje, ki je slabo urejeno in ki je z zgoraj omenjenim problemom najbolj stopilo v ospredje, je zagotavljanje varnosti in pravice do mirnega in varnega pouka v šolah. Tako učencev kot učiteljev. Če citiram pravnico Nino Ano Jäger (Delo, dne 1. 12. 2018), ki je tudi javno podprla ravnanje gospoda Merca, imamo "slabo pisano zakonodajo s pravnimi prazninami". Na šolah se nam dogaja, da učenci kršijo pravila, včasih z majhnimi, drugič s hujšimi posledicami, vendar postopki, ki so na voljo šolam v takšnih primerih, pogosto nimajo želenih učinkov. Predvsem, kadar se jim upirajo pretirano zaščitniški starši, ki pri tem niso pripravljeni razmišljati o pravicah žrtev. Pogosto poslušam ogorčene starše, katerih otroci so žrtve nasilnih, žaljivih sošolcev, ki (upravičeno) ne razumejo, zakaj šola ne naredi več za zaščito njihovih otrok. Učitelji smo lahko (neupravičeno) označeni kot brezbrižni ali neobčutljivi.
