Maja Furman
Ob prihajajočem dnevu spomina na mrtve smo se pogovarjali z Mileno Košak, intuitivno mentorico za žalovanje. Milena je tudi mama, ki je izgubila najdragocenejše bitje, hčerko Nelo. Letos mineva osem let od Neline smrti. Je avtorica knjige Moja pot, ki je sprva nastala kot terapevtski zapis. Knjigo je preuredila in prevedla v angleščino. Zdaj se bere kot dobrodošel priročnik za pomoč pri žalovanju. "Točno tak je, kakršnega bi si želela sama, ko sem izgubila Nelo," pove. Milena je tudi predavateljica in učiteljica s področja osebnostne in duhovne rasti.
Celotnemu pogovoru prisluhnite na povezavi TUKAJ.
{soundcloud}https://soundcloud.com/vecerpodkast/vecer-v-zivo-milena-kosak{/soundcloud}
Milena, hvala, ker nas gostiš na svojem domu.
Dobrodošli.
Kot sem rekla, si intuitivna mentorica v procesu žalovanja. In tudi raziskovalka duhovnosti že od svoje mladosti, drži?
Lahko bi tako rekli … čeprav sem takrat raziskovala drugače, ne tako zavestno.
Bi lahko rekla, da si zavestneje začela raziskovati duhovnost po Nelini smrti?
Tako je. Prej se nisem dosti ukvarjala s tem. Nekaj malega že … dogajale so se kake drobne nepojasnjene zadeve itd.
Živiš med čudovitimi pohorskimi gozdovi, ki so lepo meditativno okolje.
Okolje je čudovito. Razgledi so res lepi. Tudi ta zelena barva pomirja … Rada grem na morje, največ za teden dni, najlepše pa je, ko se vračam domov in se že veselim zelene pokrajine, ki se začenja tam nekje od Nanosa dalje. Zelena barva je res čudovita, pomirjujoča, negujoča.
Letos decembra mineva osem let odkar je umrla Nela.
Tako je. 30. decembra bo osem let.
Koliko je bila stara, ko je umrla?
Tri leta in dva meseca.
Tudi tvoj najmlajši sin Aleks je toliko star?
Ja, tri leta in en mesec. Bliža se prelomu …
Te prelomnice povezuješ z Nelo?
V bistvu ja … v meni so se prebudili neki strahovi … Prva prelomnica pri Aleksu je bila, ko je bil star osem, devet mesecev. Ne vem, zakaj, želela sem si, da to obdobje mine. Imela sem slab občutek. Ko se je bližal tretjemu rojstnemu dnevu, so se v meni prebudili strahovi v smislu - joj, kaj pa, če se zgodi kaj podobnega itd. Čeprav racionalno vem, da se to ne bo zgodilo, pa čustveno še vedno pomislim na tisto najslabše. Lahko bi si zanikala, kar čutim, vendar si ne. Ko enkrat starš doživi izgubo otroka, se lahko sproži strah, da bi se dogodek lahko ponovil. Malo še, Aleks je bil star tri v začetku septembra, tako da po novem letu si bom oddahnila.
{embed_youtube}https://youtu.be/i8PaO0eg60A{/embed_youtube}
Taki občutki so popolnoma naravni, mar ne?
Tako je. Ni treba zanikati svojih čustev. In tudi boljše je, da jih damo ven, da povemo, kaj čutimo. Tako se čustva ne krepijo, ne kopičijo, se ne širijo. Strah ni nič drugega, kot to, kar ne razumeš, ne poznaš oz ne veš, kaj se bo zgodilo. Ko enkrat veš za izhod, ko veš, kaj se lahko zgodi, se lahko soočaš in strahu ni več. Z nepojasnjenimi zadevami pa se ne moreš soočati, če niti ne veš, kaj so. Ko si rečeš – strah me je, ko si priznaš čustva, se lahko z njimi ukvarjaš in ta čustva nato sama po sebi izzvenijo. Ja, priznam, da me je strah. Vendar se to ne zgodi vsak dan. Spomnim se, da sem se enkrat z možem pogovarjala in sem ga vprašala, ali tudi on čuti podobno, in je priznal. Tako sem vedela, da je to to in je bilo v redu. Skratka, potrebno se je ukvarjati s čustvi. Treba si jih je dovoliti.
Se ti zdi, da nam družba narekuje, kako naj žalujemo? Ti si odžalovala na nek čisto svoj način.
Tako je, družba se ne zna spopadat s tem.
Smrt odriva?
Ne samo, da jo odriva, okoli smrti je zgradila en velik zid. Ko sem se soočala z izgubo Nele, sem se počutila, da sem trojno kaznovana: prvič, ker sem izgubila hčerko; drugič, ker sem se počutila tako zelo osamljeno, izolirano, označeno, v bistvu na nek način kužno …
Res?
Ja, ker znanci se niso znali obnašati, niso mi znali pristopiti. Vendar jih ne obsojam, ker tega niso storili, ker bi bili slabi, ampak zato, ker enostavno niso vedeli, kako, ker nas družba tega ne nauči. Ne naučijo nas, kako se obnašati; kaj lahko in kaj ne; kaj potrebuje žalujoči itd. Odgovor je zelo preprost; potrebujemo razumevanje in sprejemanje. In potem je tu še tretja kazen: ko si želiš pozdravit svojo rano, pa naletiš na prepričanja, ki so globoko vsajena v našo družbo. Eno takih prepričanj je, da se izgube ob smrti otroka ne da pozdraviti, to je izguba, bolečina, ki te spremlja do konca življenja. A to ni res. V tem je namreč moje poslanstvo, da poskušam to prepričanje spremenit. Imam namreč vso pravico, ne samo pravice, ampak tudi dolžnost, da si dovolim pozdraviti svojo rano. To je bilo tudi zelo močno sporočilo moje Nele, ki ga takoj takrat nisem razumela, šele kasneje sem dojela: "Najboljša mama na svetu si, če si dovoliš pozdraviti svojo rano." Na ta način ohraniš živ odnos z otrokom, ki je umrl.
Celotnemu pogovoru prisluhnite na povezavi TUKAJ.
{soundcloud}https://soundcloud.com/vecerpodkast/vecer-v-zivo-milena-kosak{/soundcloud}
Pogovor je vodila Maja Furman. Spremljajte dogodke Večer v živo na spletni strani www.vecer.com/vzivo.
