Bolnik z diagnozo HIV: "Življenje s HIV-om ni smrtna obsodba"

"Tri leta je minilo, odkar sem izvedel za svojo diagnozo," pove Sebastjan, ki je za svoje obolenje s HIV-om izvedel zaradi številnih zdravstvenih težav. “Na vsake pol leta sem se namreč testiral na Legebitri, ampak v tem vmesnem obdobju sem zbolel, imel sem visoko telesno temperaturo, slabost, izgubil sem veliko kilogramov, kar je bil povod, da sem šel k zdravniku. Ta mi je dal pregledati kri in ugotovil, da nekaj ni v redu. Napotil me je na infekcijsko kliniko v Ljubljano, kjer so naredili teste in ugotovili, da je prišlo do okužbe s HIV-om”. Ko je Sebastjan izvedel za diagnozo, ki mu jo je sporočil infektolog, je bil v šoku. “Tega, da sem zbolel s HIV-om, definitivno nisem pričakoval, ampak sem se v bistvu kar hitro sprijaznil s svojo diagnozo, saj sem že pred tem poznal ljudi, ki so živeli s HIV-om. Tako sem vedel, kako je danes živeti s HIV-om - torej, da to ni smrtna obsodba, da se lahko z boleznijo normalno živi, da lahko posameznik normalno opravlja poklice, delo, šport in podobno. Poleg tega sem mnenja, da se v življenju vse zgodi z razlogom in se mi zdi, da mi je bila ta izkušnja postavljena na pot, sedaj pa poskušam iz nje potegniti največ."

"Najprej sem svojo diagnozo sporočil mami, potem so sledili ožji sorodniki, tete, strici in moram reči, da so vsi relativno dobro sprejeli," pove Sebastjan, ki meni, da so v Sloveniji še vedno močno prisotna zmotna prepričanja. "Veliko jih je mnenja, da je HIV še vedno smrtna obsodba," nadaljuje. "Največja težava je še vedno družba in neozaveščenost. Problem je, da ljudje, ki so živeli v 80-ih in 90-ih oziroma ljudje, ki so takrat slišali o aidsu, imajo ta strah še vedno ponotranjen, še vedno se spominjajo podob tistega časa, ko so ljudje umirali. Poleg tega je pri ljudeh vedno težko spreminjati mnenja, ko se ta enkrat ustalijo. Mislim, da ko bo družba bolj spremenljiva, bo tudi HIV postala normalna bolezen, kot je danes diabetes," razmišlja Sebastjan. Poudarja tudi pomen vedenja o neprenosljivosti bolezni. "Tudi sporočilo nezaznavnega in neprenosljivega še ni doseglo širše javnosti in je potrebno veliko delati na tem. Torej, tisti, ki se zdravi, ne more prenesti HIV-a na drugo osebo." Na vprašanje, kako je živeti s HIV-om, pa odgovarja: “Živeti s HIV-om je popolnoma enako kot živeti brez njega. Ni bistvene razlike, malce prilagajanja je vendarle potrebno, na primer, da si nastaviš alarm, da vzameš terapijo, vendar je skoraj enako, kot če bi jemal antibiotike," še pove Sebastjan.

Letos umrli dve osebi s HIV-om

Kljub zmanjšanju primerov okužb s HIV-om pa ta kljub temu ostaja pomemben javnozdravstveni problem. V letu 2019 (do vključno 22. novembra) je bilo v Sloveniji 25 novih diagnoz okužbe s HIV-om, kar je deset manj kot v celotnem letu 2018. Podatki o novih diagnozah za letošnje leto kažejo, da je bilo diagnosticiranih 6 okužb pri ženskah in 19 pri moških. Skupno po ocenah Nacionalnega inštituta za javno zdravje pri nas trenutno živi manj kot 1.000 oseb s HIV, od katerih jih približno petina ne ve za svojo okužbo. Na drugi strani je bil aids diagnosticiran pri enem moškem in štirih ženskah. V letošnjem letu sta umrli dve osebi s HIV-om, ena zaradi akutnega miokardnega infarkta in druga zaradi raka debelega črevesa, a nobena oseba ni umrla zaradi aidsa.

​Kako zmanjšati stigmo in diskriminacijo

Poudarek letošnje obeležitve 1. decembra je pomen lokalnih skupnosti v preventivnih prizadevanjih. “Letos smo se osredotočili na dve prepletajoči se temi: kako doseči sinergični učinek kombinirane preventive ter kako zmanjševati stigmo in diskriminacijo. Dejstvo namreč je, da imamo tako v Evropi kot Sloveniji še vedno priložnost za izboljšanje komuniciranja na področju primarne preventive za povečanje deleža testiranj v populaciji in s tem zgodnjega zdravljenja ter uveljavitvijo tako pred- kot po-ekspozicijskega zdravljenja. Pomemben izziv predstavlja tudi zmanjševanje stigme, ki ostaja še vedno del naše realnosti,” pravi Evita Leskovšek z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Tudi Ćosić poudarja pomen zmanjševanja stigme. “Ljudje se za HIV ne zanimajo, vse dokler ne mislijo, da bi lahko sami prišli v stik z njim, kar je na način logično. Dostikrat se zgodi, da ljudi postane strah, ko mislijo, da bi lahko bili izpostavljeni okužbi, kar je tudi čisto normalna reakcija. Povem lahko primer gospe, ki jo je bilo zelo strah, da bi se okužila s HIV-om, ker je vezalko namočila v rdeč madež in je mislila, da gre za kri”. Za konec dodaja, da smo v Sloveniji zelo dobri v že omenjeni kombinirani preventivi in predvsem v zdravljenju, kjer dosegamo v Evropi najboljše rezultate, da pa nekoliko šepamo pri testiranju, kjer smo v evropskem merilu na samem repu.